“Ne predstavljate si, kako težko je voditi košarkarski klub!”

Avtor: Drago Perko
Rubrika: Nižje slovenske lige

Danes je velik dan za Košarkarski klub Ivančna Gorica, ki letos praznuje 10 let delovanja. Na tem mestu v imenu bralk in bralcev iskrene čestitke, kličemo pa še na mnoga leta!

Srčni in predani domačini danes organizirajo prireditev v Stični, od 13. ure dalje pa se predstavljajo vse klubske selekcije. Ob tej priložnosti so izdali tudi poseben ličen bilten. O delu v klubu in razvoju košarke na tem delu Slovenije smo se pogovarjali s predsednikom kluba Jožetom Ulčarjem.

Čestitke za jubilej, čestitke za zbornik. Dela ni manjkalo, mar ne?
„Mesec dni smo pripravljali stvari za zbornik, zbirali smo jih že od novega leta.“

Kako je bilo s podatki?
„Tistih prvih je nekaj manj, za naslednja leta se najde vse, za nastope selekcij pa zavoljo urejene statistike Košarkarske zveze Slovenije ni bilo težav. Našli smo tudi tiste prve klubske zapisnike!“

Kako dolgo ste že vpeti v delo kluba?
„Od 2. leta dalje. Ko sem postal član upravnega odbora. V prvem letu je imel klub le predsednika. Po mandatu v UO-ju sem postal predsednik, to sem pa še danes.“

In dodaja:
„Začelo se je z ničle v okolju, kjer košarka ni bila priznana. Leta 2012 smo začeli z delom z mladimi, pred petimi leti smo imeli prvo selekcijo v DP mlajših selekcij, v minuli sezoni pa so bile v državna prvenstva vključene vse ekipe mladih; od U9 do članov.“

Koliko imate danes aktivnih članov?
„Vadi nekaj več kot 100 otrok, ki so deljeni v šest ekip mlajših selekcij in članska vrsta.“

Ste zadovoljni s prirastkom mladih?
„Zelo. Lanski naslov evropskih prvakov je vzpodbudil številne mlade predvsem po manjših krajih, da so začeli trenirati košarko.“

Podporo imate?
„Imamo. Vsako leto nam tudi Občina Ivančna Gorica nameni tisto, kar nam pripada po pravilniku o financiranju!“

Kako dalje?
„Pogon že imamo, sedaj pa nas počasi zanimajo tudi rezultati. Vse pa je povezano z denarjem in stroko. Nekaj trenerjev vzgajamo sami, žal pa smo zdaj ostali breze enega, ki odhaja na študijsko izmenjavo. Cilj pa je tudi, da vse, ki ne bodo ostali aktivni v košarki, torej ne bodo igrali, zadržimo v klubu in jih vključimo v različne aktivnosti.“

Je kaj sodelovanja v regiji?
„Zelo dobro smo povezani z Grosupljem. Večkrat nam posodijo igralca, se pa zgodi, da smo jim tudi mi dali igralca. Eden od teh je potem osvojil celo bron v državnem prvenstvu.“

Kako je danes voditi klub?
„Ne predstavljate si!“

Zakaj?
„Dela je precej, dejansko so vse popoldanske in večerne ure posvečene temu. Na voljo si staršem, igralcem, trenerjem… Pomagaš, daješ svoj čas in zalagaš svoj denar. Ni ti žal, to imaš preprosto rad. Največja težava so ravno finančna sredstva. Trudimo se, da smo organizirani, da nudimo prevoze, če se gre na gostovanje dlje od Ljubljane. Račune bolj ali manj poravnamo sproti. Kdaj je kaka zamuda, a vsakič vse uredimo in leto končamo z ničlo. Stroškov je precej: dvorana, prevozi, oprema…”

Koliko tak pogon potrebuje za eno leto?
„37.000 evrov. Če bi želeli kaj več, bo treba več denarja. Imamo srečo, da je v klubu precej ljudi, zanesenjakov, ki so vedno pripravljeni pomagati. Jernej in Simon sta z nami od prvega dne! Brez takih zanesenjakov si kluba ne moremo predstavljati!“

In dodaja:
„Članska ekipa je ogledalo kluba. Tega se zavedamo. Imamo sedaj to srečo, da so naši mladi tako zrasli, da se bodo lahko vključili tudi v člansko ekipo in začeli z delom.“

Znani ste potem, da imate v ekipi tudi Luka Žabota, igralca reprezentance gluhih in naglušnih.
„Ko je bil star 16 let, je prišel k nam, kjer se je uveljavil. Veliko se je naučil, mi pa od njega!“