Zoran Martič: mojstrsko z reprezentanco, v Olimpiji ob nepravem času

v rubriki
Reprezentanca
s kategorijo
Novice
.

Šestega avgusta je minilo 20 let, odkar je Slovenija U20 postala evropski prvak! To je bila sploh prva zlata mlade države na evropskih prvenstvih. Dve leti prej smo bili srebrni z ekipo U20, pod vse uspehe se je podpisal danes 55-letni Zoran Martič, s katerim smo se spomnili kar malce prezrtega uspeha.

Čas hiti. 20 let je že minilo, odkar so mlajši člani 2000. postali evropski prvaki na Ohridu! Ste v minulih dneh, tednih srečali koga iz teh časov ali pa s kom obujali spomine?
„Občasno koga srečamo in kako rečemo. Sicer pa sva pred dnevi ravno z Draženom Grbacom ugotovila, da je 20 let mimo. Da je že toliko časa od tega, da smo kar pozabili na vse skupaj…“

Dražen je bil vaš pomočnik, kdo je bil še ob vas na klopi?
„Dražen je bil prvi pomočnik, tu so bili še Jure Peljhan, fizioterapevt Xhevdet Hoxha ter zdravnik dr. Tomaž Randl, vodja ekipe je bil Marjan Hafner- Zdravc.“

Ste imeli ves čas isto ekipo ob sebi?
„Da, le zdravnik se je menjal. Prej je bil z nami dr. Erik Brecelj.“

Kdaj ste dejansko začeli delati z reprezentanco?
„Prvič je bilo leta 1995. Vodil sem mladince in bili smo prva reprezentanca, ki se je prek kvalifikacij uvrstila na evropsko prvenstvo, kjer pa je ekipo vodil Boris Zrinski. Med letoma 1996 in 2001 sem bil selektor mlajših članov.“

Ste pogodbo s KZS sklepali na daljši rok?
„Ne, vsako leto znova.“

Kaj vam je pomenila reprezentanca?
„Velika čast. Pa ne le zame, za večino igralcev in trenerjev je bil to izziv, čast. Da sem prvič samostojno vodil mlajše člane, me je za to predlagal tedanji selektor članov Andrej Urlep. Še danes sem mu hvaležen za to. Vprašanje je, ali bi se me takrat spomnili, če se ne bi oglasil Andrej Urlep.“

Ste imeli na EP 2000 na voljo vse igralce?
„Zadnji dan je postalo jasno, da Beno Udrih ne bo potoval na EP, temu sta botrovali dve dejstvi: eno je bila poškodba, drugo pa to, da je bil že na EP z mladinsko reprezentanco. Zato tudi ni opravil večji del priprav z nami. Prizadeval sem si, da bi imel v ekipi še nekaj mladincev, a je tedanji strokovni svet KZS-ja ocenil, da mora vsak košarkar na EP s svojo generacijo.“

Ste šli kot favorit na EP? Ali pa vsaj ekipa, ki računa na odličje?
„Mislim, da ne. Je pa bil pred nami izziv, saj je prejšnja generacija, tedaj še reprezentanca U22 igrala finale EP-ja. 1998. smo bila prva reprezentanca v kateremkoli športu, ki je osvojila medaljo na prvenstvu stare celine. To je bil preboj, prelomnica, ko smo začeli verjeti, da je tudi Slovenija sposobna do kolajne!“

Kako je potekalo prvenstvo?
„V predtekmovanju je bilo v vsaki skupini po šest ekip, štirje smo napredovali v četrtfinale. Tekme so bile zelo izenačene, dobivali smo za nekaj točk, prav tako smo jih izgubljali. Sem pa bil toliko bolj vesel, ker so fantje pokazali, da lahko dobivajo končnice in zdržijo pritisk. To je bilo izjemno prvenstvo, ki je dalo številne NBA-jevce in igralce, ki so naredili izjemne kariere, tako v naši ekipi kot v ostalih.“

Kaj ste pričakovali od prvenstva?
„Vedel sem, da bodo odločale malenkosti. A da bomo v igri. V času priprav smo imeli tudi smolo, Sani se je zelo hitro poškodoval, cel mesec ga ni bilo z nami. Če je bila po eni strani smola, pa po drugi spet ne: ostali so igrali več, pridobili so na samozavesti.“

Na teh prvenstvih ste zelo izkušen.
„Bil sem na dveh evropskih prvenstvih, za mano je svetovno prvenstvo, mediteranske igre in štirje ciklusi kvalifikacij. Jasno mi je bilo, da s šestimi ali sedmimi igralci ne moremo odigrati celega turnirja. Lahko imaš dve, tri dobri tekmi, potem padeš v težave. Zato smo praktično na vsaki tekmi odigrali z desetimi košarkarji. Vsak od njih je imel pomembno vlogo, dal je pomemben delež. Vsi so bili aktivni in vključeni. To je bil ključ, da smo imeli homogeno ekipo in dobro atmosfero.“

Finale je bilo kljub temu morda nepričakovano, Slovenija – Izrael.
„To sta bili kljub temu najboljši ekipi, nihče od nas ni bil favorit, za razliko od Litve, Jugoslavije, Španije, Grčije, Hrvaške. Oboji smo prišli iz t.i. drugega plana.“

In dodaja:
„V finalu je bil nizek rezultat. Oboji smo težko prihajali do košev. Nihče se ni odlepil ali pobegnil. Zakaj malo košev? V obeh taborih smo se zavedali, kakšno priložnost imamo. Oboji smo igrali kvalitetno obrambo, pa tudi iztrošili smo se v prejšnjih tekmah. Tudi mi smo imeli nekaj izvrstnih igralcev, ki so kasneje naredili fantastično kariero, a smo imeli tudi sistem, kjer smo bili odvisni od kvalitete 12. igralca. Njegova kakovost je določala, kako dobri smo. Vsak tekmec napada tja, kjer si najšibkejši.“

Polčas je dobil Izrael, 26:34, tekmo pa Slovenija, 66:65.
„Zadnja akcija je bila dogovorjena. Če se prav spomnim, je Sani zgrešil met, Smiljan pa je iz odboja spravil žogo v koš!“

EP U20, redni del, 28.7. – 2.8.
Slovenija – Rusija 74:73
Slovenija – Češka 84:80
Slovenija – Španija 68:71
Slovenija – Hrvaška 71:75
Slovenija – Francija 64:58

četrtfinale, 4.8.
Slovenija – Grčija 84:71

polfinale, 5.8.
Slovenija – Hrvaška 74:73

finale, 6.8.
Slovenija – Izrael 66:65

Za Slovenijo so igrali: Elvis Kadić, Igor Jokič, Primož Brolih, Sani Bečirović, Milan Klepo, Miha Kobe, Matic Vidic, Davorin Škornik, Željko Zagorac, Smiljan Pavič, Miha Zalokar in Boštjan Nachbar.  Sani Bečirović je bil MVP tekmovanja, Vladko Ilievski pa s 23 točkami prvi strelec tekmovanja.

Menda obstaja tudi anekdota, kako ste se pripravljali na finale.
„Res je. Bivali smo ob Ohridskem jezeru, ki je verjetno eno najlepših evropskih jezer. A za lepo naravo časa ni bilo, fokus je bil na košarki. Ponoči sva z Draženom gledala tekme in pripravljala vse za tekmo. Jaz sem gledal, Dražen pa je dajal skupaj. Pa je tako sredi noči Dražen šel nazaj v svojo sobo in potem na balkon. V sosednji sobi pa izraelski pomočnik, tudi on je delal in pripravljal stvari za tekmo. Pa mu je Dražen v šali dejal, zakaj se mučimo, dajte nam vi svoje, mi vam svoje, pa gremo spat.“

Vse skupaj je bilo na Ohridu precej čustveno.
„Veliko se je govorilo tudi o tistem incidentu po zmagi v polfinalu. Fantom, veseli so bili po zmagi in preboja v finale, se je zmešalo. Od same sreče so razbili celotno garderobo! Mene ni bilo več tam, saj sem že gledal naslednjo tekmo in se pripravljal na finale. Ko pa sem izvedel za to, pa je bilo kar nekaj kriznih sestankov! Tako z domačini kot igralci.“

Naš sogovornik ima za vse skupaj razlago.
„Menim, da se je pri teh fantih nabralo vsega… Tako pri kadetih in mladincih so bili vedno označeni kot generacija, ki bi lahko nekaj naredila, pa ni…. Do četrtfinala so še prišli, naprej ne več. Željni so bili dokazovanja, čustva so jih ponesla po tej polfinalni zmagi, pa se je zgodilo, kar se je.“

Ste jih po zmagi v finalu sploh upali spustiti v garderobo?
„Ni bilo težav, solz, smeha in veselja ni manjkalo… Dosanjali smo tisto, kar smo vedno upali in želeli, da bo nekomu uspelo.“

Smo pa slišali, da ste bili po zadnji tekmi prvenstva vi vpleteni v incident!
„Po podelitvi in vseh intervjujih sem šel proti garderobi, nisem bil ravno zbran. Čustva so bila močna, glava pa vroča. Zgrešil sem vrata in stopil v izraelsko garderobo. Izraelci pa so imeli vedno s sabo agente Mosada, ki so skrbeli za njihovo varnost. Ker niso vedeli, kdo sem, so me zgrabili in podrli na tla. Potem so le ugotovili, kdo sem in so me izpustili.“

Lep čas je minil: v teh dveh desetletjih smo še osvajali kolajne, organizirali smo dve prvenstvi U20, bili smo dober gostitelj Eurobasketa.
„A vsega tega nismo izkoristili! Ne košarkarsko, niti drugače. Žal in škoda.“

Če potegnete črto med letoma 2000 in 2020; kaj bi rekli?
„Lahko rečem, da je večina teh fantov igrala košarko doma. Danes pa mladi zgodaj odhajajo na tuje ali pa sedijo doma… Redki so, ki so dovolj potrpežljivi. Vsi hočemo rezultat z danes na jutri.“

V Sloveniji ste v številnih klubih pustili pečat. Nazadnje ste delovali v Olimpiji.
„Dejstvo je, da sem bil ob nepravem času tam. Pa kljub temu: ko sem prišel v Olimpijo, je bila zadnja v ligi prvakov, predzadnja v Ligi ABA in 3. v Sloveniji. Nižje ni šlo. Ob koncu sezone smo bili 6. v regiji in državni prvaki Slovenije. Naslednje leto smo hoteli vse in takoj: sanirati klub, igrati v treh tekmovanjih in razvijati štiri košarkarje za Ligo NBA. Takoj sem rekel, da to ne gre. Za nameček smo imeli kot edini klub šest reprezentantov, igrale so se kvalifikacije v t.i. Fibinih oknih. Ko so se vrnili iz reprezentanc, se nam je vse podrlo…“