Zoran Dragić Levjesrčni prišel na svoj račun. Zasluženo.

v rubriki
Naši na tujem
s kategorijo
Novice
.

Sinoči smo ljubitelji košarke uživali, ko je Baskonia malce presenetljivo, a povsem zasluženo prišla do 4. naslova španskega državnega prvaka. Del zmagovitega mozaika je bil tudi naš reprezentant 31-letni Zoran Dragić, ki je sinoči osvojil še tretji naslov državnega prvaka – prejšnja dva je slavil v dresu Krke. Če si je kdo zaslužil ta naslov, je to zagotovo Zoki. Pri njem se je še enkrat več izkazalo, da je pot tam, kjer jo volja ureže. Pri Zoranu je te volje za izvoz in je s svojo zgodbo lahko vnovič vzor in zgled vsem, ki imajo take in drugačne težave.

Dvakrat pod nož

Leta 2017 in 2018 si je dvakrat strgal križno vez. Vračal in vračal se, a hkrati verjel, da se vrne…
„Če po pravici povem, trenutno še ne čutim tiste prave motivacije. Ampak to je pač posledica tega, da nimam kluba. Zagotovo bo drugače, ko ga bom našel,“ je dejal Zoran v pogovoru za Rtvslo.si konec leta 2018, z njim se je pogovarjal novinar Tilen Jamnik.

Iz Trsta k Lakoviču

Klub se je našel, Zoran je šel naprej v Trst. Lani je hotel nazaj v Evroligo, pa so številni zmajevali z glavo, zavijali z očmi, Zoki to ni zate… Potem se je našel Ulm, kjer je bil trener naš Jaka Lakovič. Slovanovca Jaka in Zoran sta združila moči, Zoki je imel izvrstno sezono, bil je prvi strelec nemške lige, a je hotel tja, kamor si je (za)obljubil, da bo šel – v Evroligo. Koketiranje z Baskonio je botrovalo selitvi v Španijo, a ga je ustavil koronavirus. V Vitoriji je bil sam, brez družine (edini med vsemi igralci), ki je center njegovega življenja. Z enim zadnjih letal je prispel v Slovenijo in pristal v karanteni v Velenju in ohranil pozitivo ter ostal dostopen, ljudski, Zoki pač. Tudi nekaj fotografij je od tam poslal, . Tudi skozi to je šel, teden dni v Šaleški dolini je hitro minil. Baterije si je polnil pri družini, potem pa je sledila vrnitev in krasen zaključek sezone. Doktorski. Zokijev.

Polni tribune s srcem in potezo

„Igralec, ki se nikoli ne preda,“ je na Twitterju zapisal Rade Filipović, Dragićev zastopnik.

Dragić je košarkar, ki dela razliko. Ne le s potezo, tudi s srcem, emocijo, zgodbo. Ne čudi dejstvo, da so ga lani „lovili“ tudi v Cedeviti Olimpiji, a se jim ni izšlo… Letos naj v Stožicah spet malce bolj naglas pogumneje razmišljali o Dragiću v dresu Cedevite Olimpije, a se zdi, da si je po tem naslovu Zoki spet odprl avtocesto do Evrolige. Predvsem pa je za vse to nauk, da se pri snubljenju takih igralcev, kot je Zoki, ki s svojo levjesrčnostjo polni tribune in dvorane, nikoli ne kalkulira, ampak se odigra „na polno“.