“Život leti kapetane”

v rubriki
ABA Liga
s kategorijo
Novice
.

Danes mineva že 22. obletnica smrti legendarnega hrvaškega košarkarja Dražena Petrovića, čigar življenje je na vrhuncu prehitro prekinila tragična nesreča, ki se je zgodila ob 17. uri in 20 minut na bavarskem blizu Ingolstada. Dan predtem je Dražen ravno proti Sloveniji odigral zadnjo svojo tekmo, za njim pa je bila najuspešnejša sezona v Ligi NBA.

foto: nbadoctors.com
foto: nbadoctors.com

Čudežni deček iz Šibenika je s svojimi 17 leti postal nosilec domačega kluba, s katerim je v rosnih letih dvakrat igral v finalu pokala Radivoja Koraća in osvojil naslov takratnega jugoslovanskega prvaka, ki pa je bil naknadno razveljavljen za zeleno mizo.

Ogromen pečat je pustil v Ciboni in jo dvakrat popeljal na vrh Evrope. Medtem se je “izživljal” tudi nad madridskim Realom in ravno slednji ga je nato zvabil v svoje vrste za eno sezono pred odhodom v najmočnejšo ligo na svetu. Toda pot v ligi NBA je bila vse prej kot postlana z rožicami …

V Portlandu pod Rickom Adelmanom ni našel svojega prostora pod soncem, a po dveh letih je sledila selitev v New Jersey, kjer je vendarle dobil zasluženo priložnost. Izkoristil jo je. Postal je eden najboljših strelcev v zgodovini NBA košarke, v najboljši sezoni pa povprečno na tekmo dosegal preko 22 točk.

Z reprezentanco Jugoslavije je osvojil bron v Los Angelesu (1984) in srebro v Seulu (1988), leta 1989 je stopil na reprezentančni evropski tron, leto kasneje pa še na svetovni. Zadnji veliki uspeh je dosegel v Barceloni, leta 1992, ko je Hrvaška klonila šele v epskem finalu z ZDA, na čelu z Michaelom Jordanom.

Dražen je vedno veljal za izjemnega delavca oz. bolje rečeno – garača. “Budil se je okoli 6. ure zjutraj, ko mu je mama pripravila zajtrk. Imel je ključ do dvorane na Baldekinu, kjer je nato uro in 20 minut treniral – metal na koš in preigraval. Povsem sam je bil v dvorani in si postavljal stole. Po treningu se je stuširal, naša hiša je bila 50 metrov oddaljena od dvorane, se pripravil in odšel v šolo. Ob dveh ali treh je s šolo zaključil, ob petih pa se je pričel trening njegove kadetske, kasneje mladinske ekipe. Po vsem se je na treningu pridružil še članom. Popoldne je na terenu preživel 4 ali 5 ur,” je zgoraj podpisanemu nekoč dejal Aco Petrović, sicer Draženov brat in poudaril: “Tu pridemo do zgodbe, kako je Dražen s treniranjem, ponavljanjem in avtomatizmom postal eden najboljših strelcev na svetu, čeprav na začetku ni mogel zadeti ničesar. Bil je vse prej kot strelec.”