Vskočil namesto Zorana Martiča in postal evropski prvak

v rubriki
ABA Liga
s kategorijo
Intervjuji
.

»V Zadru sem, na obisku so moji prijatelji, prijetno se družimo. Tekli smo tudi v okviru svetovne akcije Wings for Life,« nam uvodoma pove 56-letni Ivan Sunara. Trenerja, čigar igralska in trenerska kariera sta tesno povezani s Slovenijo, smo poklicali, da spregovorimo z njim tudi o njegovi usodni povezanosti z našimi kraji. Bil je tudi trener Maribora, Krke, Slovana, Heliosa, Zlatoroga in slovenske reprezentance do 20 let.

0305_sunara_00

Ivan Sunara (foto: Drago Perko/kosarka.si)

Spremljate košarko?
»Seveda. Preko malih ekranov, ves čas sem v stiku s prijatelji, trenerji, managerji in ostalimi, ki so tako tali drugače povezani s košarko. V Zadru si ogledam vse tekme, zapeljem sem tudi v Zagreb. Letos si bom ogledal tudi končnico v Sloveniji.«

Slovenija je v vaših mislih, kajne?
»Seveda, to je tudi moja država. Vidim pa, da je tako kot na Hrvaškem tudi pri vas težko za košarko. Časi so neprimerni in finančno neprijazni. Upam, da bo kmalu boljše.«

Bili ste nadarjen igralec v Jugoplastiki. Potem pa ste jo zapustili, ker je prišel Peter Vilfan.
»To je bilo takrat pač tako. Če je hotela Jugoplastika registrirati Vilfana, sem moral jaz v Maribor.«

Imeli bi pomembno vlogo v Jugoplastiki, morali bi na turnejo po Italiji, pa so vas v eni uri prepričali in odšli ste v drugo jugoslovansko ligo.
»Verjemite, da mi je bilo takrat zelo čudno. A nisem imel niti 18 let. Lahko pa danes rečem, da sem vsem tem, ki so me poslali v Maribor, zelo hvaležen! Lepo se je končalo, bivanje in igranje v Mariboru pa sem zelo dobro izkoristil. Na košarkarsko sceno nekdanje skupne države sem prišel kot eden od zvezdnikov. Ko pogledam nazaj, lahko mirne duše rečem, da sem imel lepo igralsko kariero.«

Kako se je zgodila ta selitev?
»Čez noč. Nisem imel izbire, bilo je »vzemi ali pusti«. Na mojo srečo pa je bil takrat trener Maribora Slobodan Jurković. Bil je Hrvat iz Zagreba, ki je imel dobre rezultate, znal mi je pomagati. Imel sem tudi dobre soigralce, hitro smo postali, tako kot se reče, prava štajerske klapa. Napredoval sem in dobro igral.«

0305 Sunara Vilfan

Kako je potekal menjava Vilfan – Sunara, je v svoji biografiji zapisal Peter Vilfan. (foto: kosarka.si)

Z Mariborom ste ostali povezani.
»Tu sem študiral, z vsemi pa sem ohranil dobre stike.«

Verjetno pa ni naključje, da ste v Sloveniji začeli (samostojno) trenersko pot.
»Ni naključje. Z igralsko kariero sem končal. Bil sem pomočnik v Ciboni, a sem hotel tisto jesen na samostojno pot. Ker ni bilo opcije na Hrvaškem, je prišel klic iz Maribora. Ekipo je takrat podpirala Olimpija, saj so se tu kalili igralci za Ljubljančane. Tam sem bil kot trener Olimpije, precej dobrih zadev smo naredili, od tega sodelovanja pa sta precej imeli slovenska košarka, v največji meri pa Olimpija.«

Danes pa tega Maribora ni več na košarkarski mapi Slovenije. Vsaj ne med prvoligaši.
»Hudo mi, ker je temu tako. A to se dogaja povsod. Tragedija je, ko kar sredi sezone umre košarkarski center. V današnjih časih ni sentimenta. Nujno je pripraviti program, ki ima v sebi vse elemente obstoja, sicer je to usodno za klub.«

Delovanje v Mariboru pa je bil šele začetek vašega udejstvovanja v Sloveniji. V sezoni 1998/99 ste postali trener Krke.
»V življenju sem vedno iskal izzive. Predvsem pa sredine, ki so imele ambicije in želje po napredku. Tako sem sprejel delo v Novem mestu, kjer so imeli pozitivno osnovo za razvoj. Pokazali so veliko željo, hitro smo se dogovorili.«

In vrgli s trona do tedaj nepremagljivo Olimpijo. Premagali ste Zmaga Sagadina, človeka, ki je posredno botroval, vašemu prihodu v Slovenijo.
»V zgodovini nekdanje Jugoslavije ni bilo tako kvalitetne ekipe, kot je bila takratna Olimpija v sezoni 1999/2000. Mi smo imeli mlad klub s potentnimi mladimi igralci ter rutinerjem Ivom Nakićem. Lahko smo ponosni, ker smo naredili tak uspeh.«

In dodaja:
»Že takrat nam je bilo jasno, da z dragim zahodom ne moremo tekmovati, lahko pa se jim zoperstavimo z dobro selekcijo, talentom in količino dela.«

Ste čutili, da lahko zrušite zmaje?
»Čas je delal za nas, za Matjaža Smodiša in soigralce. Vedeli smo, da bodo Ljubljančani ob koncu sezone ob napornem ritmu in izpadu iz Evrope ranljivi. Zavedali smo se, da jih lahko presenetimo. Uspelo nam je že v Ljubljani, v Novem mestu smo le dokončali začeto.«

Po porazu se je marsikaj spremenilo.
»Videlo se je, da Olimpijin sistem ne deluje povsem. Vmes je že Janez Rajgelj želel, da pridem na Slovan, kjer bi delali z mladimi košarkarji. V dveh letih smo naredili precej za svetovno in NBA sceno. Škoda pa je, da je Slovan, ki je bil vedno drugi klub v mestu, tudi slabše organiziran, izgubil bolj ali manj vse igralce brez boja, vse lovorike pa so pobrali drugi.«

0305_sunara_01

Na klopi Laščanov (foto: kzs.si)

Na Slovanu ste se podpisali tudi pod zgodbo z Miho Zupanom, s katerim nekateri trenerji niso vedeli, kaj bi. Pri vas je ta Miha, četudi hendikepiran, začel igrati resno košarko.
»Miha Zupan je košarkarski fenomen. S takim hendikepom igra vrhunsko košarko. Sam sem mu dal jasno vedeti, da mora slišati, kaj mu govorim jaz in da mora slišati tudi soigralce. Zato je začel uporabljati poseben trak, ki mu je vpijal znoj in pritrdil slušni aparat.«

Od kje vam znanje in vedenje, kako z gluhimi?
»V Splitu sem imel v svoji mladosti precej stika z gluhimi in gluhonemimi. Precej smo se družili, tudi košarko smo igrali skupaj. To mi je pri sodelovanju in odnosu z Mihom zelo koristilo. Ni nama bilo lahko, a osnova je bila, da nas je slišal. V veliko pomoč so nama bili soigralci.«

Po Mariboru, Krki in Slovanu ste v dobili v roke reprezentanco do 20 let. In mimo grede postali evropski prvak.
»To ekipo bi moral voditi Zoran Martič, ki pa je dobil klub, zato ni mogel voditi še reprezentance. Poklicali so me s Košarkarska zveze Slovenije in me vprašali, ali bi vodil reprezentanco. Bil sem počaščen in ponosen. Vprašal pa sem jih, ali ne bo problem, da bi tujec vodil ekipo. Dejali so, da to ne bo težava. Lotil sem se dela.«

V finalu EP-ja v Brnu ste s 66:61 ugnali Izrael, ki je imel Yotama Halperina, ki se je do zadnje tekme z Erazmom Lorbkom boril za naziv MVP prvenstva. V idealni peterki tekmovanja je bil tudi Linas Kleiza.
»Precej igralcev smo promovirali prek te naše reprezentance, Erazem je po tem prvenstvu zablestel na evropskem parketu, izkazal se je tudi Goran Dragić, čeprav je bil dve leti mlajši.«

Menda ste prav Gogija kot zadnjega dodali v ekipo.
»Ne bo držalo. Goran sem poznal že s tekem Ilirije, pripeljali smo ga v Slovan. V reprezentanci do 20 let je zasedel mesto kot nadarjen mladinec in naložba za prihodnost. Povsem dostojno je odigral kot menjava na »enki« in »dvojki«.«

0405_SLOVENIJA_U20_0

Sunara z reprezentanco U20 na EP v Brnu leta 2004 (foto: FibaEurope)

Kakšen je bil Goran na teh treningih?
»Bil je neustrašen. Navdušil je že na preglednem treningu, prišel je in verjel vase. Iz treninga v trening je rasel.«

V roke ste dobil največja zvezdnika slovenske košarke Erazma in Gorana.
»To je bilo jasno že v naši reprezentanci. Veseli me, ker sem delal z njima.«

Kako pa ste izbirali pomočnike? V izbrani vrsti ste imeli doktorja fizike Anteja Perico in Mira Aliloviča.
»Tako kot pri igralcih sem imel in še imam jasne kriterije tudi pri izbiri trenerjev oz. pomočnikov. Ti morajo sprejemati mojo filozofijo dela. Z Antejem sva uspešno sodelovala v Krki, z Mirom pa sva bila sodelavca na Kodeljevem. Garali smo, ne le delali, v tej reprezentanci.«

Med letoma 1998 in 2006 je Slovenija osvojila štiri medalje v mlajših kategorijah, zdaj skorajda ne moremo med 10.
»Zakaj? Ker se je odstopilo od preverjenih metod in načina dela. Prevladali so interesi ljudi, ki se na košarko ne spoznajo. Vprašanje je, kdo sploh vodi klube, razbili pa so se uveljavljeni programi. Nekdo se je očitno precenil, in se šel košarko z velikimi dolgovi. Konkurenca pa ni počivala, pojedli so jih … Prišlo je do povprečja, temu primerni pa so tudi rezultati!«

Je še rešitev za slovensko košarko?
»Težko. Vsak program terja svoja pravila. Po koncu nekdanje skupne države je veliko nalogo opravil Zmago Sagadin s svojim programom, ki je bil cenjen doma in na tujem. Tudi Sagadinovi rezultati so bili izredni tudi v svetovnem merilu. Pri Sagadinu je bila ključna selekcija. Po njegovem odhodu iz slovenske košarke se ni več tako delalo, košarko pa so vodili taki, ki z njo niso imeli povezave. Sem pa vesel, da je prišel na lidersko mesto na košarkarski zvezi Rašo Nesterović. Prepričan sem, da se lahko z njim vrne tja, kjer ji je mesto. Med temi nekdanjimi košarkarji je tudi Saša Dončić, s katerim sva sodelovala. Razume košarko. Ima tudi super sina, ki je pravi evropski košarkarski biser. Če bo šel Saša naprej po trenerski poti, bo imela od njega lahko korist tudi slovenska košarka. Tradicija in ljubezen do košarke v Sloveniji ni bila nikoli sporna. Se pa bojim, da ne bo pravega razvoja, dokler ne bo Olimpija spet lider.«

Ste še aktivni hrvaški košarki?
»Še vedno sem v strokovnem svetu HKS, lani pa sem zahvalil selektorju Jasminu Repeši. Nisem več v štabu članske reprezentance.«

Vas skrbi spor med Fibo in Ulebom, kjer trpi košarka na Balkanu?
»To zagotovo ni dobro. Leta 2000 smo preživeli en tak spopad. A pametni ljudje bi se morali usesti za isto mizo in se pogovoriti.«

Hrvaški v pomoč iz košarkarske krize bo tudi evropsko prvenstvo, ki ga gostite letos.
»Zagotovo! To smo si želeli, zdaj imamo, pa čeprav v okrnjeni obliki. Gostimo le eno skupino, a bo to tako ali tako način oz. praksa za prihodnost.«