Trend širjenja rotacij ekip v Ligi NBA (KOLUMNA)
Damir Rađenović je rojen 1976. leta v Postojni. Prve košarkarske korake je naredil v KK Ilirija, nato pa je 6 let igral za vse mlade selekcije Union (takrat Smelt) Olimpije. Košarko je več let igral tudi na univerzi v ZDA, zdaj pa je strokovni komentator NBA tekem na Sportklubu. Kljub zrelim letom je še vedno aktiven igralec.
Trend širjenja rotacij ekip v Ligi NBA
Po zmagi San Antonia v finalu lige NBA leta 2014 so vsi strokovnjaki pohiteli s pohvalami na račun načina igre Spursov skozi celotno sezono. Tudi sam sem bil navdušen nad gibanjem igralcev po igrišču, premikanjem žoge v napadu in ekipno igro, ki jo je ustoličil bodoči prebivalec Hiše Slavnih Gregg Popovich. Nekateri so s hvalospevi šli tako daleč, da so kazali na novo revolucijo v načinu igranja košarke v ligi NBA.
A je dejstvo, da je trener Popovich igral z velikim številom igralcev na večini, tudi odločilnih tekem, zame najbolj revolucionarno. Bodo šle rotacije igralcev v ostalih NBA ekipah po poti San Antonia iz sezone 2013-14?
- foto: thesportspost.com
V sezoni 2013-14 je bila klop San Antonia četrta v produktivnosti v celotni zgodovini lige NBA, s čimer so odločilno pomagali pri osvojitvi petega naslova prvaka v 16-ih letih. Čeprav točnih dokazov za razmerje med dolžino klopi NBA moštva in končno osvojitvijo naslova prvaka ni, je ugotovljeno, da se nakazuje trend. Kar sedem prvakov iz zadnjih desetih let je imelo top10 klopi po številu doseženih točk. Seveda bo lahko marsikdo trdil, da je pri San Antoniu razlog temu, da igralci s klopi igrajo veliko, v starosti Tima Duncana, Manu Ginobilija in Tonyja Parkerja.
A vendar na drugi strani obstajajo tudi trenerji kot je Tom Thibodeau iz Chicaga, ki je v NBA znan po tem, da kljub temu, da ima na voljo dovolj igralcev, ni ljubitelj velike rotacije v svojem moštvu in igralni čas v veliki meri nameni svoji začetni peterki. Vseeno je evolucija različnih novejših tehnologij v NBA pokazala, da je filozofija San Antonia ena od pravih smeri za dolgoročnost kandidature za naslov prvaka lige NBA.
Ne nazadnje smo v tem istem finalu leta 2014 videli LeBrona Jamesa (6. na večni lestvici NBA odigranih minut na tekmo vseh časov), ki se je zelo mučil s krči, čeprav vemo, da je njegova raven fizične pripravljenosti že skoraj nadčloveška. Ali je to dovolj, da vsi trenerji v NBA začnejo dokončno verjeti, da morajo razširiti rotacijo igralcev, ki igrajo, zato, da bodo najboljši igralci dovolj sveži za odločilne bitke maja in junija?
V zadnjem desetletju lige NBA lige je opaziti konkreten padec minut, ki jih povprečno na tekmo odigrajo najboljši igralci v NBA. Eden od glavnih razlogov za to je bil takrat novi CBA (Collective Bargaining Agreement – poslovni in finančni dogovor med lastniki NBA franšiz, NBA igralci in NBA ligo), ki je začel veljati poleti leta 2005. Po CBA dogovoru se je povečalo število igralcev v ekipah. V rednem delu je bilo lahko v eni ekipi 15 igralcev namesto do takrat 12 igralcev, s tem, da je bilo lahko aktivnih igralcev za tekmo še vedno le 12. Avgusta leta 2006 je NBA liga te številke dovolila tudi za končnico.
S temi ukrepi NBA lige so trenerji začeli širiti rotacijo svojih igralcev. Medtem, ko je bilo v sezoni 2005-06 devet NBA igralcev igralo v povprečju več kot 40 minut na tekmo, jih je bilo takih v sezoni 2008-09 le še šest. V zadnjih petih sezonah pa sta le dva NBA igralca igrala v povprečju več kot 40 minut na tekmo – Monta Ellis dvakrat in enkrat Gerald Wallace.
- foto: bleacherreport.com
V nekem intervjuju junija 2014 je Gregg Popovich izjavil: “Poleg tega, da ohranjamo svežino naših najboljših igralcev, dajemo možnost igralcem s klopi, da pridobijo na samozavesti. S tem upamo, da bo na najbolj pomembnih tekmah v končnici dodatno vrednost našemu rezultatu prispevalo eden ali več igralcev s klopi. Tudi v najbolj kritičnih trenutkih tekme.” Njegove besede je zelo priročno podkrepiti s podatki. Klop San Antonia je bila v sezoni 2013-14 najbolj učinkovita v NBA (44,5 točke na tekmo), imela najboljši odstotek meta iz igre (47,8%) ter največ asistenc na tekmo (10,9). V povprečju skokov na tekmo (16,8) in odstotka zadetih metov za 3 točke (39,1%) so bili drugi. Ta produkcija jih je popeljala na sam vrh lige.
Trendi v ligi NBA peljejo v smer analitike, ki bazira na učinkovitosti igralcev skozi minute, ki jih preživijo na parketu. To je v nasprotju z več desetletij starim ocenjevanjem igralcev, ko so bili ocenjeni glede povprečnih dosežkov. Tudi zato lahko danes nekateri igralci finančno kotirajo zelo visoko, čeprav ne igrajo veliko, saj imajo določeno kvaliteto (met, obramba, moč, veteran, taktično znanje, višina, itd.), za katero je v NBA dovolj povpraševanja. Analitika sedaj upošteva tudi določene kvalitete igralcev in ne samo povprečij na tekmo.
Tudi tukaj je San Antonio nastavil ogledalo ostalim ekipam v NBA ligi in začel novi trend. Zanimiva je nova izjava Gregga Popovicha: “V ekipi nikoli nismo imeli ciljev, ki bi jih oštevilčili. Nikoli, niti enkrat. Vsi naši napori so bili povezani na dejstvo, da želimo biti najboljši, ko je čas za končnico. Samo o tem razpredamo. Pika.”
Zato niso imel težav s pridobivanjem veteranov (Michael Finley, Stephen Jackson, Boris Diaw, Steve Kerr, Robert Horry, itd.), saj so vedeli, da bodo, čeprav za manjše plačilo, podaljšali svoje kariere in se borili za naslov prvaka lige NBA.
Za San Antonio zmanjšanje števila minut igranja najboljših igralcev ne pomeni le več počitka za najboljše (ali najstarejše), ampak vključuje igralce prve peterke in igralce s klopi v eno celoto, ki zahteva največ od vseh, hkrati pa gradi kemijo, ki jo moštva vedno iščejo, ko lovijo naslove prvaka. Radi bi dodatno poudarili, da je ta pot lažja od tiste, po kateri gredo sedaj trenerji nekaterih NBA ekip, ker menijo, da bo zmanjšanje minut na tekmo za največjega zvezdnika pomenilo boljši položaj ekipe in ne upoštevajo celovitega pristopa. Ravno nasprotno, poučen primer tega je leto 2010, ko je Cleveland zadnjih kar nekaj tekem rednega dela sezone namerno na klop posedel svojo prvo zvezdo LeBrona Jamesa, ki je izgubil ritem in nato v končnici odigral slabo. Zmanjšanje minut bolj koristi svežini najboljših igralcev kot ukinjanje minut na več zaporednih tekmah.
- foto: nba.com
Vendar pa tudi filozofija San Antonia ne pomeni, da lahko ekipa z njihovi sistemom avtomatično osvoji naslov prvaka lige NBA. V analizi kroženja žoge – kar nujno ne pomeni največjega števila asistenc, da ne bo pomote – v lanski sezoni v NBA je razvidno, da je žoga krožila najmanj v ekipi Oklahome, ki se je v končnici bolje upirala San Antoniu kot Miami v finalu, najbolj enakomerna distribucija žoge pa je bila, presenetljivo, opažena pri Brooklynu, ki ni imel opaznega uspeha.
Igra San Antonia je bila leta 2014 revolucionarna, saj je kazala rezultatsko kvaliteto, čeprav je veliko igralcev ekipe sodelovalo v igri, kar še vedno ni glavna značilnost košarkarske igre v NBA, kjer so še prisotni močni elementi t.i. izolacijske, 1 na 1 igre v napadu (Carmelo Anthony, LeBron James, Russell Westbrook, Derrick Rose, Kevin Durant in Kobe Bryant so najboljši primeri te igre). Z razvojem sistema napada, ki bazira na osnovi kroženja žoge in komunikacije med igralci, je najbolj pomembno poznavanje svojih soigralcev. Nekaj talenta pa tudi ne škodi, saj lahko talent premaga včasih tudi analize.
Zanimivo je, da je, v primerih rotacij igralcev, marsikatera evropska ekipa bolj odločna od NBA ekip, čeprav je to bolj navijaška primerjava, saj je razlika v stilu igre med Evropo in NBA še vedno zelo vidna. Vendar pa je to element košarkarske filozofije, kjer se uspešne NBA ekipe celo kanček približujejo evropskemu načinu igranja košarke.
Zakaj lahko tako zelo uživamo v NBA košarki? Različnost talenta, taktike, metodologij in trenerskih pogledov so glavni razlogi. Da bi predlagali, da mora vsaka ekipa igrati s filozofijo, ko so jo razvili pri San Antoniu ne bi bilo realno, pa tudi liga ne bi bila tako privlačna. Kljub vsemu pa je strategija rotacij igralcev San Antonia vredna razmisleka in gotovo so v njej elementi, ki se lahko aplicirajo tudi na druge ekipe. A ker se ekipe v NBA redko odločajo za kopiranje drugih ekip, se pri San Antoniu gotovo ne bodo pritoževali.
Kolumna izraža mnenje avtorja in ne nujno uredništva kosarka.si!