STROJ

v rubriki
SP Španija 2014
s kategorijo
Komentar
.

Čeprav je pred začetkom izločilnih obračunov na svetovnem prvenstvu v košarki izgledalo, da kaj drugega kot finalni obračun med Španijo in ZDA ne pride v poštev, je na sceno stopila Francija. Evropski prvak je kljub odsotnosti prvega zvezdnika moštva Tonyja Parkerja ter Alexisa Ajincaja, Johana Petroja, Nanda De Cola ter tudi Joakima Noahaja uspel na kolena spraviti gostiteljico, ki je v želji po zlatu pred domačimi navijači naredila usodno napako – začela je razmišljati o finalnem obračunu, še preden je do njega prišla. O morebitnem spopadu za svetovni košarkarski primat z ZDA so igralci razglabljali v medijih, obenem pa pozabili, da znajo košarko igrati tudi ostale reprezentance in se tako močno opekli. Tovrsten način razmišljanja je po klavrnem koncu pokritiziral tudi Juan Carlos Navarro, ki je bržkone zadnjič oblekel dres z državnim grbom.

Terzič 2

A kljub veličastni zmagi glavno presenečenje svetovnega prvenstva niso Francozi, ki so osvojili bron kljub nepravičnemu sistemu tekmovanja. Galski petelini so namreč polfinalni obračun igrali v soboto ob deseti uri zvečer, ga končali nekaj pred polnočjo, naslednji dan pa že ob 18. uri stali na parketu madridske dvorane in se podali v lov za prvo kolajno s svetovnih prvenstev, kar jim je na koncu proti bolj spočitim Litovcem tudi uspelo. Še bolj je namreč odmevala uvrstitev Srbije v veliki finale. Četa selektorja Aleksandra Đorđevića je v pripravljalnem obdobju doživljala številne pretrese zaradi poškodb in še bolj zaradi škandala nekaj dni pred odhodom v Španijo. Na pripravljalni tekmi proti Novi Zelandiji je namreč Vladimir Micov pokazal nespoštljiv odnos do Đorđevića, ta pa ga je brez razmišljanja poslal v slačilnico in ga izključil iz moštva ter tako ostalim igralcem nakazal, da je zanj dovolj dobro le najboljše, česar je bil vajen še iz časov, ko je kot igralec osvajal številne lovorike. Večjih možnosti za uspeh Srbom tako ni pripisoval skoraj nihče. Zmagovalna miselnost, ki kar kipi iz Đorđevića, v predtekmovalni skupini ni bila toliko vidna, a je do izraza prišla v izločilnih bojih, ko je srbska igra zasijala v polnem sijaju. Grčija, Brazilija in Francija ji niso bile kos. Največji napredek je pokazal Miloš Teodosić, ki je končno prevzel vlogo vodje na parketu. Mnogi so mnenja, da je nanj odločilno vplival ravno Đorđević, ki še danes velja za enega najboljših evropskih branilcev vseh časov.

Kljub odličnim igram pa tudi prerojena Srbija v finalu ni bila kos stroju, imenovanemu Združene države Amerike. Selektor Mike Krzyewski je svoje igralce odlično pripravil na vse morebitne pasti, ki bi jih svetovno prvenstvo lahko skrivalo. V prvi vrsti podcenjevalni odnos, ki se rad prikrade v miselnost ameriških zvezdnikov. A tokrat so Američani delovali zares moštveno. Morda ne toliko po igri, kjer je v skladu z ligo NBA bolj prevladovala igra ena na ena, temveč z ekipnim duhom, saj je ob vsaki dobri akciji poskakovala celotna klop za rezervne igralce. ZDA so tako zasluženo še drugič zapored osvojile naslov svetovnih prvakov, ob tem pa se poraja vprašanje, kakšna bi bila končna razlika na dvobojih, če bi Američani nastopili z vsemi zvezdniki, ki jih premorejo. Že tokratna reprezentanca je namreč z lahkoto odslovila prav vsakega tekmeca.

Med njimi je bila tudi Slovenija. Četa selektorja Jureta Zdovca je na koncu osvojila sedmo mesto, kar je vredno spoštovanja in si zasluži pohvale. V prvi vrsti zato, ker je Slovenija na svetovno prvenstvo odpotovala v najslabši postavi v zadnjih desetih letih, v drugi pa, ker je sedmo mesto v drugem najbolj globalnem in priljubljenem športu na svetu velik dosežek. Zdi se, da ga v domovini ne glede na vse ne znamo ceniti najbolje, že precej drugače pa je, če se ozremo v tujino. Recimo v ZDA, kjer je novinar v članku na spletni strani nba.com stresal pohvale na račun igre slovenske izbrane vrste in izražal začudenje, da država z vsega dvema milijonoma prebivalcev žanje takšne uspehe. Ob tem je navrgel podatek, da le strogo središče Phoenixa šteje 1,5 milijona rezidentov. Toda po drugi strani bo vedno ostal grenak priokus, saj se je Sloveniji odpirala pot do polfinala, na kateri ne bi bilo prepreke imenovane ZDA. Vse so imeli košarkarji selektorja Zdovca v lastnih rokah, a po slabi zadnji četrtini proti Litvi zapravili lepo priložnost. Seveda pa je ob tem potrebno še dodati, da bi morala Slovenija obračuna v osmini finala in četrtfinale dobiti, a bi jim nasproti stal nasprotnik, ki bi bil realno premagljiv.

Ob koncu ne moremo iti mimo svetovnega prvenstva brez graje organizatorju. Fiba je sistem tekmovanja prilagodila načrtovanemu finalu Španija – ZDA, kar se ji je na koncu zalomilo. Ob tem se je reprezentancam odpirala možnost kalkuliranja, s katerim so lahko vplivale na morebitnega nasprotnika, kar je skregano s športnim fair-playjem. Kot tudi to, da si nekatera moštva sodelovanje priigrajo na parketu, druga pa si ga lahko enostavno kupijo. Na srečo zaenkrat kaže, da se veljaki v Fibi zavedajo pomanjkljivosti in jih bodo odpravili že na prihajajočem svetovnem prvenstvu, ki bo na sporedu leta 2019.