Statistika je kot bikini … (KOLUMNA)

v rubriki
Liga NBA
s kategorijo
Kolumna
.

unnamedDamir Rađenović je rojen 1976. leta v Postojni. Prve košarkarske korake je naredil v KK Ilirija, nato pa je 6 let igral za vse mlade selekcije Union (takrat Smelt) Olimpije. Košarko je več let igral tudi na univerzi v ZDA, zdaj pa je strokovni komentator NBA tekem na Sportklubu. Kljub zrelim letom je še vedno aktiven igralec.


Statistika je kot bikini …

Tako kot se NBA liga hitro razvija na področju dojemanja košarkarske igre, marketinga, globalizacije in dostopnosti, se razvija tudi element spremljanja igre skozi statistiko in analize.

V nedavnem programu ameriške televizije TNT, ki prenaša tekme NBA lige, je televizijski analitik in bivša NBA legenda Charles Barkley izjavil nekaj, kar je v popolnem nasprotju z opisom njegovega delovnega mesta: “Ne verjamem v NBA analitiko.” Njegova izjava je dvignila veliko prahu, seveda najbolj zgroženi so bili plačani analitiki in tisti, ki se ukvarjajo s statistiko lige NBA. Tudi sam se ne strinjam z njegovo izjavo, a sem po raziskavah in premisleku dojel, da je v vsaki laži (če je izjava Barkleya sploh laž) lahko tudi nekaj resnice.

foto: nba.com
foto: nba.com

Statistika tekem je danes nepogrešljiv del košarke in preko nje se ustvarjajo skavting poročila, preverjajo kvalitete igralcev, določajo bodoči treningi, z njo pa na koncu tudi dokazujemo, kateri so najboljši igralci. A vendar ima današnji način merjenja NBa tekem kar nekaj pomanjkljivosti, ki jih mora vsak strokovni štab upoštevati, zato ji ne gre slepo verjeti.

Eden od problemov je dejstvo, da je večina meritev izdelana, ko ima igralec žogo v roki ali pa je v njeni bližini. Glede na to, da je skozi tekmo na igrišču naenkrat 10 igralcev, se s tem ignorira 80-90% časa, ko igralec ni v bližini žoge ali pa z njo ne upravlja. Primer tega so asistence, saj statistika upošteva dejstvo, da meri le igralca, ki ima v rokah žogo.

Drugi primer evolucije statistike v NBA so spremembe dojemanja elementov košarkarske igre, saj le-te vplivajo tudi na ustoličenje najboljših igralcev vseh časov. Dober pokazatelj tega so asistence. Nekoč se je asistenca v NBA dodelila igralcu, ki je podal soigralcu, ta pa je žogo sprejel, vrgel na koš in ga dosegel. Danes podajalec vpiše asistenco, ko poda žogo soigralcu, ta pa med drugim lahko napravi dodaten dribling in še dva koraka, preden doseže koš.

hpg1415-dragic01-nop-150221-628x401
foto: nba.com/heat

Sledeča zanimiva statistika, ki ima svoje slabosti, je doseganje točk. Točke, ki jih doseže igralec v slabi ekipi so dokaj nepomembne. Večji pomen imajo tiste, ki jih doseže igralec takrat, ko se tekma “lomi” ali pa v najbolj pomembnih trenutkih tekme, ko se odloča o zmagovalcu. Zbiranje statistike, koliko točk dosega igralec v četrti četrtini ali pa v zadnjih dveh minutah tesne tekme (mimogrede, v tej prvini je bil v sezoni 2013/14 Goran Dragić v odstotkih zadetih metov v zadnjih dveh minutah eden treh najboljših igralcev v NBA) je tudi nepopolno. Ali je igralec dosegel koš zaradi prepozne rotacije obrambe? Ali pa je ujel žogo, ko je njegov soigralec pri metu zgrešil tablo in je zato pod košem neovirano zadel? Mogoče je bilo zabijanje igralca doseženo po ukradeni žogi soigralca v obrambi, ki mu jo je nato podal v protinapad.

Ena mojih ljubših pomanjkljivosti statistike je vpliv sojenja na dosežke igralcev. Glede na izjave Eda Rusha, ki je bil nadzornik sodnikov v NBA ligi, je 92% vseh stvari, ki jih dosodijo sodniki na igrišču, pravilnih. To pomeni, da je 8% dosojenih osebnih napak in ostalih stvari, ki ustavijo igro ter spreminjajo njen potek nepravilnih! NBA nima izračuna, kolikokrat se sodniki zmotijo oz. kršijo postavljena košarkarska pravila v NBA ligi, ko njihova piščalka ostane nema. Če ima Rush prav, potem statistike, kot so izvajani prosti meti, število osebnih napak in izgubljenih žog, v skrajnih primerih pa tudi zmage in porazi, niso objektivne.

Kaj nam torej preostane? Izvajanje prostih metov? Natančnost pri metu za tri točke?

Menim, da če bi želeli resnično oceniti učinkovitost kateregakoli igralca v NBA, moramo pozabiti na številke in na žogo. Namesto tega se raje osredotočimo na to, kaj igralec dejansko dela v sami igri. Ali postavlja blokade na strani igrišča, ki je stran od žoge? Ali odpira prostor soigralcem s tem, ko upošteva pravilno postavitev v napadu in drži ravnotežje na igrišču (spaceing)? Ali je igralec podal žogo podajalcu, kateremu je bila nato v statistiko dodeljena asistenca? Ali zapira nasprotnika ob metu nasprotne ekipe na koš? Ali v obrambi pravilno rotira? Se vrača hitro v obrambo? Nenazadnje pa statistike, ki bi lahko ocenila osebnost igralca, sploh ni moč postaviti.

foto: nba.com
foto: nba.com

V ZDA se je z evolucijo statistike v NBA pojavilo kar nekaj ljudi, ki se imenujejo statistični guruji. Ker tak naziv dobro vpliva na njihovo samopodobo, jih veliko ignorira problematične aspekte statistike in ostaja pri mnenju, da je košarkarska statistika ekzaktna veda. Na srečo niso vsi taki. Nekateri se zavedajo potrebnega napredka pri dojemanju statistike. Problem pri merjenju kako dober je določen NBA igralec je v tem, da se to merjenje težko potrdi, ker niti ena košarkarska prvina ni utemeljena več kot najboljša (za laike, ne, dosežene točke individualnega igralca že nekaj časa niso več najbolj pomembne). V NBA skoraj dnevno nastajajo nove merske enote za merjenje učinkovitosti, ena novejših umetnij so itagorine zmage(!!), v katero se sploh ne bomo spuščali. A to so samo dodatki že obstoječim statističnim kazalcem, s katerimi statistični guruji s številkami zapirajo usta tistim, ki preveč mnenjsko govorijo o določenih igralcih.

Za prihodnost verjamem, da bi bila statistika veliko bolj koristna pri določanju učinkovitosti cele NBA ekipe (in manj posameznikov). S tem bi strokovni štabi imeli boljši vpogled v menjave svojih igralcev med tekmo, saj je iz statistike možno že zdaj ugotoviti, katerih pet soigralcev najbolje deluje na igrišču. Nenazadnje, ne pozabimo, košarka je ekipni šport!

Statistika v NBA ligi je postala matematična veda, ki je zelo koristna in jo je treba uporabljati ter spoštovati. Vendar vseeno ne razkrije vseh odgovorov na vprašanje, katerih 12 do 15 igralcev bo tvorilo kohezivno enoto, ki bo ekipo pripeljala do glavnega cilja vsake NBA franšize, naslova NBA prvaka.