Sobotna zgodba – pogovor z Janezom Drvaričem

Dve olimpijski medalji… Naslov evropskega prvaka… Naslov evropskega klubskega pokalnega prvaka… Delo z eno najbolj nadarjenih košarkarskih generacij v zgodovini… Poseben odnos z verjetno najboljšim evropskim košarkarjem vseh časov… Skoraj 50 let delovanja v košarki, predavanj in inštrukcij po vsem svetu…

Zgornji opis bi lahko mirno prebrali ob uvrstitvi novega člana v košarkarsko hišo slavnih, Američani pa bi šli verjetno še korak dlje in iz podobne blagovne znamke ustvarili mitski status.

Pa smo zgoraj zapisali samo vrhnjo skorjo dosežkov in uspehov Janeza Drvariča, ki je pred kratkim praznoval častitljivih 70 let, čeprav jih kaže vsaj dobro desetletje manj.

Janeza sem spoznal še v času, ko sem takrat še kot študent začel delati pri Unionu Olimpiji, dobrih deset let nazaj, ravno na prelomu menjave ‘oblasti’ med Modul Groupom in (zaenkrat) zadnjim prihodom Zmaga Sagadina. Do tedaj sem ga poznal predvsem preko medijev, o njem bral preko knjig Mika Pavloviča in Mihe Žibrata, občasno se je pojavil tudi v kakšnem Olimpijinem evroligaškem biltenu ob začetkih sezon. In sčasoma, ko sem imel priložnost večkrat biti v njegovi bližini, se z njim pogovarjati in z njim vzpostaviti odnos, me je vedno znova fascinirala njegova osebnost, ko je tako lahkotno in skoraj brezbrižno ob jutranji kavi v Letnem bifeju v Tivoliju omenil kakšno anekdoto, ki se mu je zgodila z Draženom Petrovićem, opisal hitro zgodbo z Mirkom Novoselom, ali kakšno izkušnjo z jugoslovanskim trenerskim magom Acom Nikolićem. Nikoli z namenom pohvaliti se ali izzvati, temveč vedno samo kot nekakšen dodatek aktualnim pogovorom in situacijam.

Ljudi, kot je Janez Drvarič, imamo ne samo v košarki ali športu, temveč na sploh v družbeni sferi, v Sloveniji izredno malo. Ljudi, ki bi v takrat tako tekmovalnem jugoslovanskem in svetovnem košarkarskem svetu dosegli tako veliko, lahko preštejemo na prste ene roke. Vendar je verjetno na žalost njegovo ime veliko premalo prepoznano in upoštevano, ne samo v košarkarskem svetu. Kot da Slovenci ne upamo, ne znamo ali pa, se bojim, nočemo izpostaviti in se s tovrstnimi ljudmi pohvaliti v svetu.

Za najin tokratni pogovor se dogovoriva kar pri Janezu doma. Ob moji par minutni zamudi (v mojo obrambo so bojda krivi germanski turisti) me mirno čaka na dogovorjenem mestu, od kamor me povabi v svoj dom, kjer me z nasmehom že čaka njegova žena. ‘Če lahko turško kavo brez vsega, bi bilo super,’ ji odgovorim na naštevanje vseh možnih ponujenih izbir.

Ko z Janezom stopiva v njegovo delovno sobo, ima človek občutek (vsaj jaz sem ga dobil), kot da bi vstopil v sveti kraj. To ni samo košarkarski muzej. To je zbirka košarkarskih artefaktov, v kateri ima čisto vsak kos osebno vrednost. Medalje, pokali,

slike in tako skrbno hranjen, urejen in zbran arhiv člankov, slik in statistik, ki se ga ne bi sramoval niti Slavko Jerič. Vse nosi neko osebno zgodbo, ki jo Janez z največjim veseljem tudi deli z ostalimi.

Na začetku ne moreva mimo Olimpije in njene morebitne povezave s Cedevito. ‘Tudi sam sem bil izredno presenečen ob novici, ki sem jo prebral ravno na kosarka.si,’ za uvod pove Janez in ob tem doda… ‘Razmere v evropskem in svetovnem merilu so izredno tržno naravnane in v luči tega je tovrstno povezovanje smiselno in skoraj nujno.’ Ob tem izpostavi vlogo predsednika kluba Petrol Olimpije Tomaža Berločnika. ‘Verjamem, da je stvar dobro načrtovana in izvedena, če za njo stoji predsednik kluba.’

O Olimpiji, Cedeviti, ABA ligi, morebitni Evroligi in še čem bo v prihodnjih dneh in tednih še veliko govora. Škoda je govorca ranga Janeza Drvariča za tovrstne špekulacije. Najprej se ustaviva pri praznovanju njegove obletnice. ‘Zelo sem bil presenečen, ko so se name prav na moj rojstni dan spomnili na tekmi Olimpije, kjer mi niso nič povedal, samo med pavzo sta mi direktor kluba Roman Lisac in predsednik dejala naj vstanem in ob velikem aplavzu podelila tole sliko, z začetka poti na Olimpiji‘ in pokaže na sliko, ki že krasi njegov kabinet.

In če smo že pri začetkih… Velikokrat beremo, kako je za preboj določene osebe na različnih področjih zaslužna sreča oz. naključje… je bilo tako tudi pri Janezu? ‘V bistvu res… nekakšen preboj sem dosegel s takratno kadetsko reprezentanco, za katero ni bilo veliko zanimanja, izkoristil sem priložnost, opazil me je profesor Aleksandar Nikolić in po našem uspehu so bile zadeve drugačne,’ se svojega trenerskega preboja spominja Janez Drvarič.

‘Pa vendar je verjetno svojo vlogo odigral tudi Boris Kristančič,’ dodam ob njegovi omembi takratnega strokovnega sveta. ‘Absolutno, on je bil moj velik podpornik in zagovornik,’ njegovo vlogo v jugoslovanski košarki potrdi Janez. Ko beseda nanese na vprašanje, če tudi danes deluje nekakšen mentorski sistem, ki bi poskrbel za prenašanje košarkarskega znanja, kar nekoliko z grenkobo nadaljuje… ‘Mogoče je tega danes premalo… Mladi manj iščejo nekih nasvetov, pomoči. Eni zadnjih so bili Obradović, Subotić, tudi Maljković… Zdaj tega ni več toliko, pa mislim da bi lahko veliko odnesli od tega.’

‘Jugoslovanska šola košarke je bila svetovno znana. Profesor Nikolić je veliko prakse pripeljal iz Amerike, najprej je bila obramba šibka, potem pa se je nepredvidljivosti in sistemu v napadu dodala tudi obramba. Vsi so vedeli, na kakšen način se dela in igra,’ je jugoslovansko šolo košarke predstavil Janez. Razložil je tudi, zakaj je Divac lahko vodil žogo… ‘Ker je nadaljeval delo oziroma položaj Čosića, ki je napade kot štirica oziroma center organiziral že pri Olimpiji,’ je zamete današnje ‘positionless’ košarke razložil Janez.

V nadaljevanju pogovora se dotakneva njegovega dela z Draženom Petrovićem, kaj je potrebno za uspeh mlajših generacij, kaj priporoča staršem mladih igralcev, kako primerja Dražena in Luko Dončića in še ogromno zanimivih košarkarskih tem.

Ob zaključku najinega pogovora sva se kar nekoliko težko poslovila. Zatopila sva se namreč v posamezne zbrane arhive reprezentančne in klubske kariere Janeza Drvariča in v tovrstnih okoliščinah človek hoče samo še več informacij, več zgodb. Na koncu sva vendarle končala, vendar z obljubo, da se v kratkem ponovno dobiva in nadaljujeva ne samo obujanje spominov, temveč predstaviva tudi pogled in vizijo za prihodnost…