Sobotna zgodba – obisk pri Zoranu Dragiću v Trstu

v rubriki
Reprezentanca
s kategorijo
Novice
.

‘9:00’ je bilo zadnje sporočilo in navodilo Zorana Dragića za najino srečanje v Trstu. Na naslovu v neposredni bližini s strani Slovencev največkrat objavljene fotografije s Trsta – Piazza Unita d’Italia.

In če Zoki napiše ob devetih, bo ob devetih prišel. Podobno kot njegov brat. Že nasploh so športniki običajno dokaj natančni pri spoštovanju dogovorjene ure, verjetno imajo to že v krvi zaradi spoštovanja ur treningov, tekem, ekipnih zborov ipd., pri obeh bratih Dragić pa je ta lastnost še toliko bolj izrazita. Če kdorkoli od njiju zamuja, pokliče in se opraviči…

In je bil res na dogovorjenem mestu. Ob 9:00… Prišel sem par minut prej, si ravno naročil kavo, ko zaslišim zadaj… ‘Pa ne tukaj, greva na sonček na trg!‘ napol zares, napol v smehu za hrbtom reče Zoki v Miami Heat puloverju.

V stilu pijač kakšne druge vrste in namena na hitro opravim z makiatom in odpraviva se čez trg v enega izmed barov, ki so se že lepo polnili.

Dvakrat Caffe Latte‘, za oba naroči Zoki. ‘Ne pijem veliko kave, ampak tole mi je res OK, boš videl,‘ če bi slučajno dvomil v njegov izbor…

Hitr gre čas, ko me kdo obišče, dejva nardit kar mava da se lahko še mal pogovarjava…‘ greva kar takoj na ‘akcijo’ in posnameva kratek pogovor. O igranju za Trst, o reprezentanci, o bratu, o stanju poškodbe… Zokiju ni težko govoriti o nobeni temi, predvsem ko se ugasne mikrofon ga težko ustaviš. Sploh ko teče pogovor o košarki.

Ne kaže utrujenosti ob koncu sezone. Vidi se, da je bil lačen košarke in si želi še igrat. In ima pogled usmerjen samo naprej. Že v času rehabilitacije se je obnašal, kot da poškodbe ni oziroma nanj nima vpliva… Da je to pač samo še ena ovira v njegovem nadaljnjem razvoju. In verjetno je tudi zato prišel tako hitro nazaj in tudi igra tako hitro na takem nivoju.

Samo Zoki lahko iskreno med pogovorom prizna: ‘Pred prihodom v Trst sploh nisem vedel, da imajo prvoligaški klub,’ večina igralcev bi politično korektno odgovarjala o tem, da so verjetno nekaj že slišali, poznali, gledali… Toda ne Zoki. Brutalno iskren je na igrišču in izven njega. Kar ga je verjetno včasih stalo kakšne slabe volje soigralcev, prijateljev ali družine, hkrati pa je zaradi te iskrenosti tudi tem kjer je. Pir njemu ni pretvarjanja. Pove kaj si misli in kaj želi.

Si želiš nazaj v NBA?‘ vprašam med pogovorom o tekmi Miami – Dallas in kako je bilo Gogiju všeč igrati pred ‘evropskim’ oziroma slovenskim tekmovalnim vzdušjem… ‘Nisem zaprl vrat, seveda ne, ampak…‘ realno gleda na situacijo Zoki. Verjetno bo ta želja, sploh ko je bil že tako blizu in je videl da ne samo lahko igra, ampak da lahko dobro igra, vedno prisotna… ampak se hrkati zaveda, kako težko je priti nazaj… kot je težko nenazadnje priti nazaj tudi v Evroligo, tudi z njegovim pedigrejem.

Pejva na trening, imamo ‘shoot-around’, me boš počakal v dvorani‘… seveda bom… ‘Kako vožnja v Italiji?‘ ga vprašam in pomislim, da vseeno nisva na kakšnih somalijskih ulicah, da bi bila to kakšna posebnost… ‘OK je, samo te vespe so včasih nadležne…

Imamo lastno dvorano, nam vedno na razpolago, kar je super. Za milansko je druga največja v italijanski ligi, 7500 gledalcev sprejme, večinoma razprodana. Upam, da klubski škandal s predsednikom ne bo pomenil ponovne selitve v drugo ligo, to bi bil velik udarec za mesto, ki je pokazalo, da ima rado košarko…‘ med vožnjo razlaga Zoki in se spretno postavlja na tisto stran voznikov, ki se jim drugi umikajo in ne obratno…

Dvorana stoji zraven stadiona, precej dotrajana ampak že na pogled izredno akustična… ‘Ja, ko se napolni, je zelo glasna, super vzdušje‘ potrdi Zoki, ko se pozdravlja s soigralci ki prihajajo na trening… ‘What’s up Zoki…‘ ‘Ciao Zoki’…Imamo odlično ekipo, super se razumemo…‘ vtisu pritrdi Zoki. Je tip igralca, ki se vklopi v praktično vsako ekipo in sistem. Ob vseh dosedanjih obiskih in srečanjih z njim v različnih klubih in tudi reprezentanci sem vedno dobil občutek, da imajo vsi okrog njega radi Zokija. Od igralcev, trenerja, do ostalega osebja. Verjetno jih prepriča s kombinacijo igrivosti izven terena in profesionalnosti na igrišču. Kako on to vidi? ‘Ja, res je, s tem nikoli nisem imel težav, vedno se dobro vklopim…‘ Podobno je tudi na igrišču… ‘Ja, tudi na igrišču si izborim vlogo. Ne potrebujem stalno žoge, z agresivnostjo in borbenostjo pridem do svojih priložnosti, ki jih moram izkoristiti, v teh letih pa sem se seveda naučil tudi kakšnega trika, kako priti do žoge, tudi če neko obdobje akcije ne grejo preko mene…

Trening se je malo zavlekel, več kot očitno si v klubu ne želijo končati sezone in skušajo izsiliti vsaj še eno tekmo pred domačimi gledalci. ‘Smo imeli še video analizo..‘ ‘In, boste zmagali?‘ ‘Ja, če bomo igrali kot znamo, bomo,‘ dokaj mirno in prepričano odgovori Zoki in se preseli na tisti trenutek pomembnejšo temo…

Kam greva jest?‘ ‘Ne vem, dej na eno dobro pašto pelji, če sva že v Trstu…

Vedno se mi je super pogovarjat o tekmah, s športniki, ki so že bili na tem odru in so to doživeli. Kako oni vidijo tekmo, določene situacije, okoliščine, kakšno je v resnici ozadje… ‘CSKA ima sistem. Začnejo slabo, se dvigujejo celo tekmo, v zadnji četrtini te ubijejo,‘ pohvali aktualne zmagovalce Evrolige, hkrati pa ne gre mimo dejstva, da je res vesel za svoj bivši klub, da se je uvrstil na F4. ‘Prvič je najtežje, zdaj vidijo da lahko, oni bodo vedno kandidati za F4, so mi pa letos igrali res lepo košarko, vidi se, da so bili prava klapa, da so se odlično razumeli, to mi je potrdil tudi Kruno, s katerim sem v kontaktu in s katerim sem se odlično razumel tudi ko sem bil jaz v klubu‘ pove z iskro v očeh Zoki, ki si tudi sam v naslednji sezoni ponovno želi zaigrati v evroligaškem klubu. ‘Ja, to je cilj, to je želja. Prišel sem v Trst, dobil tukaj priložnost in jo mislim da izkoristil. Ob mojem prihodu se je klub boril za obstanek, s serijo zmag smo prišli v končnico, v tistem obdobju sem imel povprečje 18 točk. Dokazal sem, da lahko. Lahko pa mi ne bi šlo. In potem ljudje hitro začnejo govoriti… Poglej, še za Trst ne more igrati… in potem bi težko dobil priložnost na stopnički višje. Ampak tovrstno tveganje je v športu običajno. Potrebno se je dokazovati iz tekme v tekmo.

Kako ti gre italijanščina?‘ ‘Ne gre preveč dobro… oziroma mi ni tako všeč kot recimo španščina, španščino bi si res želel dobro znati… Hrvoje Perić recimo govori perfektno italijanščino, je že toliko časa v Italiji, to spoštujem,‘ hkrati pa pove… ‘Na nas iz tega območja itak gledajo malo drugače in nas spoštujejo s tega vidika… se prilagodimo, govorimo angleško, srbsko, hkrati hitro poberemo besednjak za vsakodnevno sporazumevanje v državah, kjer igramo.’

Je pa po dolgem času, prvič po Krki, Trst klub oziroma destinacija, ki mu omogoča, da je več časa z družino oziroma njegove družine zaradi bližine in kratkoročne zgodbe ni stalno z njim. ‘Saj je super, da sem lahko več pri družini, samo priznam da je včasih bolš bit mal bolj stran… ker ko si zmatran in bi mi pasal počivat, mam kar slabo vest, če ne izkoristim da skočim pogledat familijo, potem pa me spet stiska ko grem stran od njih. Včasih je lažje, če tega ni…‘ je iskren Zoki.

Vmes naju pozdravi par navijačev, Zoki brez težav odzdravi in takoj začne komunicirat. ‘Je veliko tega v Trstu, ker je tudi veliko Slovencev?‘ ‘Tukaj je ogromno tujcev, Slovencev, tudi Hrvatov, ne hodim pa nekaj veliko ven, tako da nimam veliko stika, jih pa vidim in slišim tudi na tekmah.

Prisluhnite pa tudi celotnemu pogovoru. Vodilni slovenski košarkarski portal ima tako končno svoje mesto tudi na podcast sceni. Za vas bomo pripravljali različne vsebine, za premierno izvedbo vam ponujamo pogovor z enim najboljših slovenskih košarkarjev, Zoranom Dragićem.