“Raje vržem trojko kot jem kruh” (KOLUMNA)

v rubriki
Liga NBA
s kategorijo
Kolumna
.

Zadnjič sem na socialnem omrežju Twitter in sem naletel na profil posameznika iz Srbije, ki me je v pozitivnem smislu zmrazil. Opis profila se je glasil: “Više volim trojku da šutnem, nego leba da jedem! (Raje vržem trojko kot jem kruh!)” Kakšna resnica, sem pomislil – vsaj v mojem primeru.

kotnik

Odkar sem se začel ukvarjati s košarko, sem bil fasciniran z osnovnim košarkarskim elementom – metom. Ko sem bil še zelo mlad, tako kot mnogi drugi igralci košarke v teh letih, nisem imel dovolj moči v rokah (kasneje sem dojel, da je ta moč prihajala največ iz nog), da bi pravilno metal na koš. Kot otroci smo vsi metali na koši “iz prsi”, ker smo s tem imeli največjo možnost, da sploh vržemo do koša. Ker sem bil v določenem obdobju prepoznan za talentiranega igralca, sem seveda moral spremeniti mehaniko svojega meta, da bi v košarki lahko napredoval. Temu sem posvetil veliko dela.

Na pomoč mi je priskočil Adrian Dantley, slavni igralec, ki je v NBA igral v letih 1976-1991, bil šestkrat izbran na All Star tekmo in bil dvakrat tudi najboljši strelec v NBA (1981 in 1984). Njegov način meta na koš me je očaral in želel sem metati kot on. Kmalu sem ugotovil, da prav zelo visok ne bom, zato sem dojel, da bi bil moj met še bolj nevaren, če ga nasprotni igralec ne bi mogel z lahkoto blokirati. Ravno v teh letih sem prestopil k Smelt Olimpiji in se spoznal z načinom meta legende Olimpije Slavka Kotnika, ki si je pri metu žogo naložil nekoliko nad (za) glavo. Pomislil sem, da bi združitev mehanike meta Adriana Dantleya in Slavka Kotnika pomenila, da bi bil neustavljiv. Bil sem star približno 13-14 let in sanje so bile dovoljene. Neustavljiv pa, žal, nikoli nisem bil. Vendar sem skozi ta proces pridobil delovne navade in zelo rad sem treniral met, kljub temu, da sem imel tudi malo talenta pri tem elementu (vsaj rekli so mi tako).

Skozi proces treninga meta sem spoznal določena pravila in orodja, katera sem skozi leta uporabljal sam in so mi pomagala pri izboljšanju odstotka zadetih metov na samih tekmah, zato je čas da jih spoznamo.

Najbolj pomembno pravilo zame je bila priprava na met. Ko gledam nekatere igralce danes, sem razočaran, kako nepripravljeni so na met, saj čakajo na podajo stoje, ne v preži, zato porabijo več časa, da si žogo naložijo in nato vržejo na koš. Taka nepripravljenost ne pomeni samo počasnosti pri metu, ampak je tudi razlog za slab odstotek zadetih metov. Dober strelec je na met pripravljen tako, da čaka na podajo v preži, ima roke pripravljene za sprejem žoge in je že na poti v gibanje telesa, kakršno ga čaka pri samem metu.

Druga pomembna stvar pri metu je delo nog. Dober met se ustvari tako, da se telo kanček pomika proti košu ali pa je pri skok metu telo v ravnem gibu navzgor. Seveda je to lažje reči kot izvesti, ker je nasprotnik agresiven v obrambi in na tekmah ni ravno veliko odprtih metov, a pravilo mora biti v osnovi spoštovano. Pri metu se igralec nikoli naj ne vrže nazaj ali vstran (niso vsi igralci Michael Jordan, Kobe Bryant, LeBron James, Steph Curry, ali Kyrie Irving). Razlog za pogoste napake pri metu je ravno delo nog. Če noge pred metom niso točno pod telesom (ravnotežje) in če telo ni obrnjeno proti tarči ima tak met manj možnosti, da bo žoga šla skozi obroč. Noge so, kot del priprave na met, zelo pomemben člen uspešnega meta na koš.

Hitrost in konstantnost pri vadbi meta sta tudi odločilna dela vsakega uspešnega meta. Met je na treningu potrebno trenirati s tako hitrostjo kot se ga izvaja na tekmah. Veliko košarkarjev na treningu mete vadi prepočasi ali pa z drugačno mehaniko kot je tista, ki jo imajo naučeno. Zakaj bi na treningu metali na koš drugače kot to počnemo na tekmi? Zgraditi je potrebno mišični spomin za vsak met, ki ga igralec izvaja. Rezultat tega je, da na tekmi igralec prepusti telesu, da prevzame spomin in mu ni potrebno razmišljati o tehniki metov, ki jih izvaja. Zato je na treningu potrebno izvajati mete na popolnoma enak način kot na tekmi. Ponavljanje gradi tudi samozavest.

Zadnja, za trenerje verjetno najtežje učljiva stvar pri metu na koš, je samozavest. Veliko igralcev je bilo dobrih izvajalcev meta na koš in so zaradi pomanjkanja samozavesti postali slabi. Eden takih primerov v NBA ligi je igralec Houstona, Josh Smith, ki je zaradi tega postal že skoraj tarča posmeha, čeprav je bil, ko je igral še pri Atlanta Hawks, zelo soliden šuter. Dober strelec ne ocenjuje koliko metov je zadel, ampak ali so bili ti meti dobri za ekipo, v dobrem položaju, ob pravem času in pravilno izvedeni. Prav tako odličen strelec ne razmišlja, ali je zgrešil pet zaporednih metov, tudi šestič bo vrgel na koš, če je v pravi poziciji za met in je to njegovo poslanstvo v ekipi. Nekateri dobri trenerji v Združenih državah Amerike učijo tako: “Mogoče bo igralec zgrešil prvih pet metov in bo naslednjih pet zadel, a kako se to lahko zgodi, če na koš ne vrže še šestič.” V svoj met je potrebno zaupati in če igralec zadane ali zgreši, mora ostati pripravljen, saj je naslednji met najbolj pomemben.

Prihaja pomlad, zato vsi, ki želite postati dobri strelci, poleg treninga v dvorani, izkoristite tudi zunanja igrišča in VADITE!