Prvak z Jugoplastiko, potem Krki in Idriji pomagal v 1. ligo
Eden od vitalnih delov kluba je zagotovo mladinski pogon, kjer pa ima v KK Krka najdaljši staž 55-letni Leon Stipaničev. V tej sezoni vodi mladinsko selekcijo, ki se je pred dnevi zavihtela med osem najboljših v Sloveniji.
Prvak s Šibenko in Jugoplastiko
„Po rodu prihajam iz kraja Tribunj, to je poleg Vodic, občina Šibenik,“ telegrafsko in jedrnato pojasni Leon, ki je s košarko začel v KK Gajeta Tribunj, kjer je s košarko začel tudi Krkin nekdanji trener Neven Spahija. „Nisem bil ravno visok, zrasel sem predvsem v srednji šoli,“ se spominja začetkov pod koši. „Ko so opazili, da sem prerasel to sredino, so me poslali na trening v Split,“ nadaljuje Stipaničev, ki je bil član legendarne splitske Jugoplastike med letoma 1983 in 1989. Pred odhodom v Split je bil posojen še Šibenki, s katero je bil leta 1983 tudi državni mladinski prvak.
Ko smo pri Šibenki in letu 1983, ne moremo mimo legendarnega Dražena Petrovića (v Šibeniku je igral med letoma 1979 in 1983), ki je ostal z velikimi črkami zapisan tudi pri Leonu. „Dražen je bil pred svojim časom. Nenormalno veliko je delal, treniral. Bil je nekaj posebnega. Kot npr. Luka Dončić danes,“ navrže Stipaničev, ki je v Splitu vpisal fakulteto, a se povsem posvetil košarki.
V Slovenijo
„Dr. Slavko Trninić je bil moj prvi trener. Kot ve večkrat povedati Dino Rađa, po sedem, osem ur smo bili dvorani in trenirali. Povsem smo bili posvečeni košarki, na treningih pa Perasović, Kukoč, Sobin in številni drugi. Potem je za trenerja prišel Božidar Maljković. Konkurenca v ekipi je bila strašna,“ pove Stipaničev, ki se lahko pohvali z državnim in pokalnim naslovom z Jugoplastiko, kjer je bil praviloma 13. igralec. Vmes je moral v vojsko, služil jo je v Beogradu. Sprva ni mogel trenirati, po pol leta v vojski pa je začel z vadbo pri OKK Beograd. Po vojski je bil še član Novega Sada, potem pa je s pomočjo Lovra Tvrdića (njegov brat Rato Tvrdić je bil svetovni prvak z Jugoslavijo leta 1970!), ki je sodeloval z Iskro, prišel v stik z Idrijo in se preselil tja. Idrijo je tedaj vodil Predrag Milović, Stipaničev pa je ekipi pomagal v 1. ligo. S pomočjo naveze Tomo Tiringer – Ljubo Munih pa je sledila selitev Novo mesto, kjer je v 1. ligo pomagal tudi Krki, kjer je leta 1998 sklenil z aktivno kariero. Ob tem velja omeniti, da je Stipaničev poleg Krke in Idrije pomagal v 1. ligo še ekipama Dalvino in Alkar.
Takoj med trenerje
„Ko sem sklenil z igranjem, me je k sodelovanju povabil Slavko Kovačevič. Hitro sem opravil trenerski tečaj in začel z delom,“ pove Leon, ki je vodil Krkin mladinski pogon in šolo košarke, del kariere pa je bil tudi članski trener. Spomni se zahtevnih dni, ko se je klub boril za preživetje in tudi po zaslugi srčnih podpornikov preživel.
Kot pomočnik je sprva asistiral Ivanu Sunari, potem Aleksandru Džikiću. Rad se spomni sezone 2010/11, ko je Krka postala prvak pokala Fiba EuroChallenge. „To so bili pravi časi, ko je vladala prava kemija, sinergija med klubom in okoljem okoli kluba. Morda smo prehitro pozabili na te velike uspehe,“ se ozre na šampionski dni.
Pomen stroke
Danes vodi mladince, moti pa ga, ker so danes košarkarji manj posvečeni košarki, kot so bili. „Danes imam prevelik vpliv managerji in starši. Prepričan sem, da bi morala stroka imeti še naprej glavno vlogo,“ opozarja izkušeni trener, ki priznava, da je danes manj strog, kot je bil včasih: „Danes sem bolj popustljiv, prilagajam se situaciji, družbi in času.“ Želel bi si tudi, da bi bili mladi trenerji še bolj posvečeni svojemu delu, treningu, ekipam, pripravi na trening in tekmo. Kot primer trenerja, ki je košarki povsem posvečen, izpostavi Domna Zevnika, vodjo Krkinega mladinskega pogona, ki mu sam pripisuje pomembno vlogo pri uspešnem delovanju kluba – tu ima predvsem v mislih produkcijo in postopno ter načrtno vpeljevanje igralcev v člansko ekipo.
Stipaničev je ponosen na svojo družino, hči se je rodila v Splitu, sin Jakov, tudi član članske ekipe KK Krka, pa v Novem mestu.