Od poraza do poraza do končne zmage in ali je bila reforma NBA loterije uspešna?

“Tanking”, v slovenskem pogovornem košarkarskem jeziku tudi “tankiranje”, je praksa v severnoameriških profesionalnih ligah, kjer ekipa tako ali drugače namerno izgublja tekme v upanju, da dobi višji izbor na sledečem naboru. Tanking ni nič novega, v ligi NBA se pojavlja od 80-ih dalje, nanj pa ni imuna nobena franšiza (kako pa mislite, da so San Antonio Spurs dobili Tima Duncana?). Nato je nastopil “The Process”.

The Process je ime za projekt franšize Philadelphia 76ers, ki se je začel v sezoni 2012-13, načrt pa je bil preprost; biti zelo slab čim več let, tako da bomo potem z nabranimi visoki izbori lahko zelo dobri še več let. Sledile so štiri sezone mukotrpne košarke, ki pa je obrodila sadove na naborih. Kako srečno roko je imela Philadelphia na naborih je stvar debate, je pa dejstvo, da je načrt v veliki meri uspel. Ena najslabših franšiz se je v zadnjih letih spremenila v težkokategornika Vzhoda, ki je šele ob sireni ostal brez uvrstitve v konferenčni finale. Od poraza do poraza, do končne zmage.

Ravno The Process je potaknil ligo NBA v spremembo sistema loterije za nabor. Splošno gledano so pravila loterije nabora preposta: če se ne uvrstiš v končnico, greš v boben. Slabši kot si bil, več možnosti imaš za višji izbor. Ta sistem, vsaj v teoriji, zagotavlja enakopravnost in ohranja tekmovalnost v ligi, a istočasno nagrajuje slabe ekipe. Sama narava sistema je takšna, da bo zadnja trditev vedno veljala, a v zadnji reformi so vodilni možje lige poskusili vsaj omejiti tanking, če ga že ne morejo prepovedati.

Razlog zakaj so Sixersi lahko več let zapored izbirali samo najboljše v naboru je v tem, da je vse do lanskega leta najslabša ekipa imela kar 25% možnosti, da prejme prvi izbor, pri drugem najslabšem moštvu je ta odstotek padel na 19,9%, pri tretjem najslabšem 15,6% itd. Zahvaljujoč igri odstotkov in nekaj spretnosti pri nabiranju izborov preostalih ekip, so 76ersi imeli v zaporedju dva tretja (2014 – Joel Embiid, 2015 – Jahlil Okafor) in dva prva izbora (2016 – Ben Simmons, 2017 – Markelle Fultz).

Ko so vzoru Philadelphie začela slediti ostala moštva so se pred letošnjim naborom v vodstvu lige odločili, da tako ne gre naprej in uveljavili nekaj sprememb. Najbolj ključna med njimi je ta, da imajo po novem najslabše tri ekipe 14% možnosti za prvi izbor, odstotki možnosti za ostale franšize pa so bolj enakomerno razporejene, tako da ima npr. peto najslabše moštvo še vedno 10,5% šanse za veliko nagrado, ki je bila to leto možnost izbora Ziona Williamsona z univerze Duke.

No, Zion Williamson bo naslednje leto bržkone igral v New Orleansu. Pelicansi so v uvodu sezone še odkrito ciljali na uvrstitev v končnico, kjer so že bili leto prej, a jim je niz slabih rezultatov pokvaril načrte. Po neuspelem poskusu prvega zvezdnika Anthonya Davisa, da ga pošljejo v Los Angeles k LeBronovim Lakersom, Pelikanom ni preostalo drugega kot da, želeli ali ne, zdsrnejo po lestvici navzdol. Končno razmerje zmag in porazov 33-49 še zdaleč ne bi mogli označiti kot tankanje, a je dalo klubu 6% možnosti, kar je bilo dovolj, da z nekaj sreče dobijo prvi izbor.

New York Knicks, Cleveland Cavaliers in Phoenix Suns, ki so imeli najboljše možnosti za Ziona Williamsona, se morajo obrisati pod nos. Knicksi bodo 24. junija izbirali kot tretji, Cavsi in Suns pa šele kot šesti oz. sedmi. Po razglasitvi izidov je center Utah Jazz Rudy Gobert tvitnil, da smo videli konec tankiranja. Gobert se moti. Reforma ne pomeni konec tankiranja, saj bo matematika vedno delala v prid najslabšim ekipam. NY, Phoenix in Cleveland tako ali tako niso imeli boljših opcij na mizi, enako velja za Maverickse – vse frustracije Luke Dončića bi bile poplačane, če bi namesto New Orleans na vrhu razpredelnice zasijalo Dallas. Pa se pač ni. Zato pa se imenuje loterija.

Vsekakor je sprememba, ki odvzema odkrito nagrajevanje zadnje ekipe lige dobrodošla za igralce in gledalce. Se pa za vodstva klubov pojavlja druga skušnjava. Ali se ne morebiti splača namerno pasti na 11., 12. mesto, kot pa naivno upati na čudež in uvrstitev v končnico. Ko postane več ali manj jasno, da je končnica izven dosega rok, se zna zgoditi, da se ekipe raje predajo in prekrižajo prste. Sreča v ligi NBA pač ne nagrajuje pogumnih.