Nihče jih ne želi, a so “nujno zlo” – poškodbe v NBA košarki (KOLUMNA)

v rubriki
Liga NBA
s kategorijo
Kolumna, Novice
.

Ker se že več kot 6 mesecev sam ukvarjam z eno zelo zoprno poškodbo, ki je nikakor ne morem odpraviti in spremljam NBA dogajanje do potankosti, se mi je utrnila vzporednica, o kateri bi bilo prav napisati več.

foto: sportsmockery.com
foto: sportsmockery.com

NBA košarkarji se odrinejo približno en meter v zrak in nerodno pristanejo. Trpijo udarce od nasprotnikov, ki so težki lahko tudi 120 kilogramov. Konstantno igrajo navkljub minornim poškodam –  82 tekem v približno 180ih dnevih, včasih v treh dneh tri, dostikrat pa v dveh dneh dve. Poleg tega med tem časom dvigujejo uteži in trenirajo.

Kevin Durant. Anthony Davis. LeBron James. Russell Westbrook. Kobe Bryant. Carmelo Anthony. Dwight Howard. Paul George. Blake Griffin. Kawhi Leonard. DeMar DeRozan. Dwyane Wade. Bradley Beal. Rajon Rondo. Chris Bosh, Mirza Teletović, Thabo Sefolosha (posebni primeri). Brandon Jennings. Jabari Parker. Jrue Holiday. Kemba Walker. Julius Randle. Eric Gordon. Anderson Varejao. Ricky Rubio. Tiago Splitter. Patrick Beverly. Donatas Motiejunas. Kendall Marshal. Damien Inglis. Arron Afflalo. Derrick Rose. Jimmy Butler. Wesley Matthews. Nikola Peković. Verjetno sem koga tudi pozabil.

Strgana križna vez. foto: flexpt.net
Strgana križna vez. foto: flexpt.net

Letošnja sezona NBA lige je videti kot da bi imela največ poškodb v zgodovini lige. A temu ni tako, vsaj kar se tiče strganih križnih vezi tiče ne, saj se povprečje zadnjih devetih sezon giblje okoli štirih tovrstnih poškodb na sezono. Pa vendar v letošnji poslušamo besede kot so “prekletstvo” ali “naključje”. Naokrog letijo teorije: Igralci so bolj eksplozivni, igra je hitrejša, obrambe so fizično močnejše, preveč je tekem, preveč je potovanj … Čeprav bi bile lahko vse teorije pravilne, se sam najbolj nagibam k temu, da so igralci bolj eksplozivni in da so obrambe boljše kot so bile 40 let nazaj, zato je NBA igralcem težko najti pot do koša na način kot nekoč, ko so bile črte gibanja precej bolj ravne. Euro-step (Američani ta izraz najraje uporabijo, ko ga izvede Argentinec Manu Ginobili), menjave smeri gibanja in žoge zahtevajo drugačno uporabo telesa, zato prihaja do večjega števila poškodb. Tudi zato so v NBA strgane križne vezi postala “običajna” poškodba, ki je bila v preteklosti bolj rezervirana za smučarje (spomnimo se Derricka Rosa, Ricky Rubia, Imana Shumperta, Rajona Ronda, itd.).  In medtem, ko se večina sprašuje zakaj je toliko mladih NBA zvezdnikov poškodovanih, bi bilo lahko boljše vprašanje, zakaj jih ni več.

Moje razmišljanje me pelje v sledečo smer: NBA igralci (lahko velja tudi za igralce drugih lig) se ne poškodujejo zaradi tekem, ki jih igrajo zdaj, poškodujejo se zaradi števila treningov in tekem, ki so jih že odigrali. V rosno mladih letih so imeli že stotine tekem in treningov, tisoče ur je bilo za njimi, še preden so prišli v NBA. Neizprosen urnik tekem, treningov, potovanj, fitnesa in več različnih kondicijskih trenerjev ter programov so glavni razlogi za pomanjkanje časa za počitek in regeneracijo. Tudi časa za igro in preizkušanje drugih športov ne ostane veliko. Končni rezultat je ta, da so mišice, sklepi, tetive in kite neštetokrat uporabljene na približno enak način, v približno enakih smereh, pod približno enakimi koti, s približno enakimi gibi. Zdi se mi, da se v neki točki telo včasih enostavno preda zaradi tolikšnih ponovitev in s poškodbo javi: “Dovolj!”

foto: nba.com
foto: nba.com

Medtem ko veliko ljudi meni, da rigorozen trening in tekmovanja pospešijo športno kariero otrok, se v bistvu dostikrat zgodi ravno obratno. V najmlajših letih nerazvita otroška telesa še niso pripravljena na fizične zahteve intenzivne košarkarske vadbe. Otroci so ustvarjeni, da preizkusijo veliko športov, da se igrajo, da so aktivni, da uporabijo celo telo … V zadnjih letih pa je zahteva v ameriški košarki čimprej skočiti čim višje do obroča, dvigniti več uteži, imeti čimbolj popolno tehniko – zanimivo, pri poziciji centra pa se je ta element v ZDA v zadnjih letih prevečkrat zanemaril. Posledično je nastala generacija mladih košarkarjev s kroničnimi poškodbami in bolečinami, ki jih spremljajo zelo dolgo časa. Medtem ko večina ameriških košarkarjev konča svojo kariero po koncu srednje šole ali univerzite, elita nadaljuje s profesionalno potjo v NBA, kjer jo čaka brutalnost tekmovanja še za obdobje desetih let. V obdobju, ko vstopijo v NBA, imajo nekateri za seboj že zgodovino poškodb (Joel Embiid, Kyrie Irving sta dobra primera zadnjih 5 let, saj sta v NBA prišla poškodovana). Nekateri novinci, ki so se poškodovali v prvi sezoni v NBA pa so na nek način še otorci (Jabari Parker, Julius Randle, Doug McDermott, tudi Steph Curry je imel na začetku NBA kariere hude težave z gležnji).

Košarkarski uspeh teh mladih fantov ne sme sloneti samo na tem, da se odlično odrežejo na t.i. Draft Combineu (preverjanje igralcev pred NBA naborom), ampak bi moral temeljiti na razvoju zdravega, uravnoteženega in močnega telesa, ki bo lahko kljubovalo najbolj zahtevnemu košarkarskemu tekmovanju na svetu. Zato kondicijski trenerji, ki razumejo različne potrebe in stopnje razvoja telesa NBA košarkarja, nikoli ne bodo brez službe. Vsi igralci se ne razvijejo v enakem časovnem obdobju in kar je dobro za enega NBA košarkarja, drugemu pač ne ustreza. Večina kondicijskih trenerjev išče naslednjo trendovsko vajo, ki naj bi povečala sposobnosti NBA košarkarja, a osnova vsakega treninga telesa mora biti moč. Še vedno menim, da košarkarji ne bi smeli dvigovati uteži pred 16. letom, nato pa bi se tega morali lotiti zelo premišljeno in temeljito ter z namenom graditi osnovo močnega telesa. Joga, kolebnica in iskanje ravnotežja na “želvi” (žoga, ki je odrezana na pol) sta le en segment košarkarske vadbe, nikakor ne večinski.

foto: nba.com
foto: nba.com

​​Prav tako se dostikrat pozablja, da se je potrebno kdaj tudi skoraj ustaviti, zmanjšati hitrost in upočasniti trening. Večina igralcev in žal tudi kondicijskih trenerjev si želi vse početi samo hitreje, višje, močneje. Igralci se včasih premalo zavedajo, kdaj določen gib ali dvig neke uteži lahko pomeni iti z glavo skozi zid. Tu nimam nobenega dokaza, a se mi zdi, da sta Derrick Rose in Russell Westbrook po mentaliteti takšna igralca, ki se ne znata ustaviti.

Na koncu pa se mi zdi, da je še vedno kar solidno veliko število igralcev (predvsem mladih) v NBA sicer zaradi kvalitete in fizičnih predispozicij, a jim manjka nekaj tistega, kar se kasneje večina tudi nauči. Aktiven počitek ,raztegovanje, spanje, ne tisto ob igranju video igric, zibanje na peni, led, prehrana in vse ostalo, kar vpliva na okrevanje telesa, je ključen za stabilno stanje telesa, ki lahko nato dobro deluje v NBA. Trenerji pogosto za take stvari nimajo časa.

Prav tako je NBA v osnovi tako zgrajena, da je košarka njenim igralcem resnično služba. Zato so po prihodu v ligo kmalu prepuščeni sami sebi in morajo sami skrbeti, da so pripravljeni za tekme. Oktobrski training camp pač ni dovolj, da NBA igralec celotno sezono drži svoje zdravje na potrebni ravni. Kombinacija treninga za moč in koordinacijo ter počitek so skupaj ključni za prevencijo pred poškodbami in še s tem je možno le zmanjšati odstotek možnosti, da se poškodbe zgodijo.

Ali bi NBA liga glede preprečitve poškodb lahko kaj več storila za njene igralce? Lahko bi skrajšala sezono. Ali jo bo? Ne. Vsaj kmalu ne. Vse je v denarju. Manj tekem pomeni manj prihodkov ali pa drastično povišanje cen vstopnic, ki že sedaj niso poceni.

Poškodbe so in bodo sestavni del NBA lige. A vsi, ki delajo v NBA se morajo še veliko naučiti, kako jih poizkusiti preprečiti. To pa ni delo samo za eno osebo, ampak za vse, ki so udeleženi v procesu kariere določenega posameznika.