Med dvema ognjema

Rubrika: Tuje reprezentance

Turška reprezentanca je v včerajšnjem duelu z ZDA izgubila nemogoče. Štirje zgrešeni prosti meti v samem zaključku podaljška so odprli vrata Američanom, ki so z veseljem vzeli darilo Turkov in se izognili pravi mali katastrofi. Pri Turkih je največ pik prispevel Ersan İlyasova, eden od štirih turških NBA košarkarjev. Cedi Osman in Furkan Korkmaz sta včeraj bila na parketu, odsoten pa je bil, kot že minula štiri leta, Enes Kanter.

Center Boston Celticsov je na Twitterju pred prvenstvom dal vedeti, da bo navijal za turško reprezentanco, čeprav ni več turški državljan, potem ko so mu oblasti v Ankari, češ da je član teroristične skupine,  preklicale potni list. Kanter, ki neprestano javno opozarja na avtoritarne težnje turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, tako lahko zgolj čaka na leto 2021, ko bo upravičen do ameriškega državljanstva.

Enes Kanter je bil rojen v Švici, kjer se je šolal njegov oče, kmalu pa so se z družino preselili nazaj v Turčijo. Od mladosti pa do 17. leta, ko ga je košarkarski talent popeljal v ZDA, je Enes Kanter obiskoval šole povezane z gibanjem muslimanskega pridigarja Fethullaha Gülena. Gibanje je bilo dolgo potiskano na obrobje družbe s strani tradicionalnih Kemalističnih, t. j. sekularnih struj v Turčiji, zaradi teh pa se tudi sam Gülen ni nikoli odločil vrniti domov po zdravljenju na drugi strani Pacifika leta 1999. S prihodom bolj konzervativne Stranke pravičnost in razvoj na oblast leta 2002 je Gülenistično gibanje dobilo nov zagon. Ideološka trenja so bila presežena z višjim ciljem vzpostavitve absolutne oblasti, svoj del pogače pa so dobili tudi privrženci Gülena. Njegova ideologija je v osnovi in sporočilnosti človekoljubna, a istočasno temelji na konzervativizmu in zastopa bolj tradicionalna stališča v turški družbi, ki je venomer veljala za bolj progresivno med muslimanskimi državami.

Odnos med strujama, ki sta si v prvem desetletju dodobra utrdili oblast, se je sprva ohladil leta 2012, dokončno pa je počilo z izbruhom korupcijske afere leta 2013 kar si je takratni premier Erdoğan razlagal kot poskus delegitimizacije njegove stranke s strani policije, kjer so veliko vodilnih položajev zasedali Gülenovi zavezniki. Maja 2016 je vlada, zaverovana v visoko podporo med ljudstvom, razglasila gibanje kot teroristično, le dva meseca kasneje pa je, po neuspelem vojaškem udaru, za katerega so obtožili Gülena, na vseh ravneh državnega aparata sprožili val čistk, ki še vedno trajajo. Vlada je ustvarila in izkoristila histerijo, s katero se je rešila kopice lastnih nasprotnikov; ne le Gülenistov, pač pa ogromno progresivnejših sil znotraj nominalno demokratične Republike Turčije.

V eni od teh čistk je tudi Kanterjev oče ostal brez profesorskega poklica, kljub temu, da se je pred tem javno odrekel lastnemu sinu. Enes Kanter je v vsem tem času javno napadal turško vlado in se sestajal s Fethullahom Gülenom v ZDA, rekoč, da ima raje pridigarja kot lastno družino, turški organi pa so za košarkarjem celo razpisali mednarodno tiralico zaradi katere je v minuli sezoni raje izpustil tekmi v Kanadi.

Zgodba o Enesu Kanterju in ‘diktatorju’ Erdoğanu je tako le manifestacija zgodbe o vojni in miru med dvema političnima figurama, ki sta se medsebojno podpirali do trenutka, ko sta si postali odveč. Kanterjev antipol v turški košarki je Hedo Türkoğlu, katerega odkrita naklonjenost do vladajoče stranke mu je prinesla mesto predsednika tamkajšnje košarkaške zveze. Kanter ni nedolžni opazovalec boja za politično moč, pač pa aktiven udeleženec v njem, šport pa je pač le še eno izmed bojišč.