Malcolm Armstead: “Parket je moja cona udobja”
25-letni Američan iz Alabame Malcolm Armstead je s svojimi letošnjimi predstavami osupnil celotno ožjo in širšo košarkarsko javnost. Že z uvoda lanske sezone, ko je postal najkoristnejši igralec kola v ABA Ligi, je nakazal, česa je sposoben, toda v tej sezoni je raven svoje igre dvignil na doslej redko viden nivo. Novomeška Krka je doslej dobila vse štiri tekme, tri v jadranski druščini in superpokalno s Unionom Olimpijo, prav na vseh pa je bil 183-centimetrov visoki Armstead z naskokom najboljši posameznik in kar je najpomembneje – najboljši je bil v ključnih trenutkih ob koncu tekem. Vse skupaj sta na svoji koži najbolje občutila favorizirana Cedevita in Partizan.
- foto: Drago Perko/kosarka.si
Vprašanje je, koliko časa ga bodo Dolenjci – v primeru podobnih igrer – sploh lahko še zadržali, toda Malcolm se s tem ne obremenjuje. Navkljub že zdaj izjemni formi želi še napredovati. O košarkarskih začetkih, ambicijah in kako to, da je v ključnih trenutkih tekem tako uspešen, pa v spodnjem pogovoru.
Ste vedeli, da ste na vrhu liste strelcev ABA Lige s približno 28 točkami?
Morda sem danes nekoliko padel (“le” 17 točk proti Metalcu). S tem se praktično ne obremenjujem, v mislih imam le to, kako bom pomagal ekipi do zmage.
Koliko pozornosti sicer namenjate statistiki? Si jo po tekmi pogledate in se v mislih pohvalite, da ste recimo dosegli 20 točk ali 10 podaj?
Ne, sploh ne. Ponavadi mi trener pove, koliko točk ali podaj sem zbral. Jaz počnem ravno tisto, kjer me ekipa potrebuje – lahko dosegam točke, lahko podajam in iščem odprte soigralce.
Ste eden najboljših izborov v fantasy igri ABA Lige. Imate radi tovrstne igre ali preferirate videoigre, kot so recimo NBA ali kaj podobnega?
Sploh jih ne igram. Gledam ogromno posnetkov na sistemu Sinergy in youtube-u. Spremljam različne igralce, da lahko potem na treningu določene stvari popravim ali nadgradim ter vse skupaj pokažem na tekmah. Vsakič, ko stopim na parket, želim biti boljši. To je moj moto.
Vrniva se v vaše otroštvo. Kako ste sploh prišli do ideje, da bi se ukvarjali s košarko? Navsezadnje fizično niste tako superiorni, sploh kar se tiče višine.
Odrasel sem s športom. Na ulicah smo igrali košarko in ameriški nogomet. To je povsem naravno – igranje košarke z bližnjimi sosedi, saj gre za neke vrste državni šport, prav tako pa ameriški nogomet. Sicer smo preizkusili praktično vsak šport, ki smo ga kjerkoli videli.
Ste imeli v domači Alabami dobre pogoje za igranje košarke ali je bilo težko?
Pravzaprav sem vedno igral z ljudmi, ki so bili starejši od mene. Pri 12 ali 13 letih sem tako igral košarko in se družil s fanti, starimi nekje 17-18 let. Z vrstniki nikdar ne, kar mi je nakako pomagalo odrasti in je bilo v tem primeru zame bolje.
Potem ravno od tu prihaja ta vaša zrelost na- in izven parketa? Niste namreč kot nekateri ameriški košarkarji, ki ob prihodu v Evropo potrebujejo določen čas za pravijanje na naš stil življenja in navsezadnje tudi košarke?
Skušam se kontrolirati in ne dopustiti, da me karkoli zavede v nerealno sfero. Želim ostati osredotočen, kajti če sem jaz živčen in stvari na parketu ne kontroliram, s tem nastrada celotno moštvo. V igro prihajam s klopi, kar mi precej olajša delo, saj lahko že prej vidim, kaj točno se dogaja na določeni tekmi.
| Krka – Union Olimpija | 68:65 | 23 točk, skok in podaja (24 minut) |
| Krka – Cedevita | 80:72 | 31 točk, 6 skokov in 4 podaje (27 minut) |
| Partizan – Krka | 64:68 | 26 točk, 2 skoka in podaja |
| Krka – Metalac | 89:59 | 17 točk, skok in 11 podaj |
Ne bova mogla mimo vprašanja o vzorniku. Ste ga imeli v otroštvu?
Vedno imaš nekoga, ki ga opazuješ in ga želiš nekoč preseči. Da, bili so organizatorji, toda šlo je igralce iz mojega okolja. Bil sem mlad, redno sem hodil na tekme srednje šole in občudoval košarkarje, s katerimiu sem sicer igral med vikendi, kako dosegajo po 30 ali 40 točk. Rekel sem si: “Vau, to je izjemno!” Ko sem odrasel, sem si postavil cilj, da bom boljši od njih in jih vsak dan izzival na dvoboje. Iz mene so izvlekli največ, a vedel sem, da bom nekoč boljši, saj sem ogromno delal na tem.
Pa kateri izmed NBA košarkarjev, ste koga občudovali?
Moji najljubši igralci so LeBron James, Kyrie Irving in podobni, toda nikogar ne jemljem kot vzornika. Na koncu koncev je še vedno le košarka, kjer se trudimo napredovati. Ne ravnam se po nikomur.
Univerzo Wichita State ste popeljali na zaključni turnir NCAA lige. Kako ste vse skupaj doživeli, saj vemo, da je študentska košarka nekje celo bolj popularna od NBA-ja?
Na naši univerzi nismo imeli moštva v ameriškem nogometu, tako da je bila košarkarska ekipa deležna vse pozornosti. Imeli smo podporo cele skupnosti, na vsaki domači tekmi nas je spodbujalo 10 ali 11 tisoč navijačev. Vse skupaj je bilo odlično, študentsko košarko obožujem bolj kot karkoli.
Kako je sploh prišlo do selitve v Novo mesto? Ste se kom poprej pogovarjali o ekipi, mestu ali morda državi?
Z nikomer nisem bil v stiku. Podpisal sem z agencijo Beobasket, kjer delata Miško Ražnatović in Pedja Materić. Ko sem se jim pridružil, je vse hitro steklo – uredila sta mi angažma pri Krki in šele nato, ko sem vedel, da prihajam sem, sem začel raziskovati o Novem mestu. Gre za majhno skupnost, ki izgleda kot družina. Sicer se tu ne dogaja veliko stvari, a karkoli se zgodi, hitro izvejo vsi.
Se dobro počutite v manjših mestih ali morda kaj pogrešate?
To mi sploh ni pomembno. Prišel sem igrati košarko, dobro pa se lahko imaš, kamorkoli greš. Odvisno je od tebe in tvojih mislih. Marsikaj je lahko zabavno.
Bržkone vam odgovarja, da ima trener Aleksandar Džikić ogromno izkušenj z ameriškimi košarkarji in jih posledično dobro razume. Tudi vidva odlično sodelujeta, mar ne?
Opravlja odličen posel. Dovoli mi, da lahko izvajam nekatere zadeve, poleg tega pa me postavlja v položaje, kjer sem uspešen in kjer lahko karseda največ pripomorem k ekipnemu uspehu. Ogromno mi pomaga in me hkrati tudi popravlja, veliko diskutirava in dostikrat se z mojim mnenjem tudi ne strinja in ga argumentira po svoje.
- foto: Drago Perko/kosarka.si
Gotovo ste klubu hvaležni, saj vam je po lanski poškodbi v vseh pogledih nudil podporo in tudi vztrajno čakal na vaš povratek?
Seveda, saj so me obdržali, lahko pa bi pogodbo tudi prekinili. Zdaj imata od tega obe strani korist – dobro igram tudi zaradi tega, ker so me toliko časa čakali, poleg tega pa izkoriščam svojo priložnost, da sem lahko tu. Tekmo za tekmo.
Izgledate izjemno sproščeni. Kakšne tehnike sproščanja uporabljate pred ali po tekmah ali tega sploh ne potrebujete?
Zame je košarka sprostitev. Odpelje me stran od vseh ostalih stvari, ki se dogajajo, pa jih ljudje vidijo. Ko stopim na parket, ne rabim skrbeti za nič drugega. Gre za mojo cono udobja.
Ste vsestranski košarkar s celotnim napadalnim repertoarjem. Kako pa vi osebno najraje zaključujete akcije?
Karkoli mi obramba ponudi in kjerkoli vidim priložnost. Lahko so prodori, meti z razdalje, … Kadar imam dobre soigralce, želim seveda v igro vključiti tudi njih. Karkoli bo potrebovala ekipa, navsezadnje sem lahko soliden tudi v obrambnih nalogah.
Kot bi rekli vaši rojaki, sta vam proti Cedeviti in Partizanu uspeli izjemni “clutch” predstavi. Dosegli ste 11 točk v obeh zadnjih četrtinah. Hrepenite po tovrstni odgovornosti?
Zagotovo. V teh situacijah ne čutim pritiska. Enostavno veliko delam na svoji igri in vedno si ob koncu tekme rečem, da moram ostati osredotočen, biti še bolj nepopustljiv … Vedno znova imam v mislih met za zmago in ne želim ga zapraviti.
Ste v drugem in hkrati zadnjem letu pogodbe s Krko. Razmišljate morda o prihodnosti?
Ne razmišljam o tem, kajti to me čaka, ko bo nastopil ta čas. Fokusiram se na ta trenutek, saj se lahko vmes zgodi marsikaj, kar ti prekriža načrte.
Vemo, NBA so sanje vsakega košarkarja, tudi vaše bržčas segajo do tja. Bi se morda radi preizkusili tudi v elitni Evroligi?
Želim izkusiti najboljšo priložnost zame. Če bo to odhod v NBA iz Krke, prav, če bom prej branil barve katerega izmed evroligrašev, prav tako.