Ko zahteva po plačilu postane predmet zgražanja

v rubriki
Naši na tujem
s kategorijo
Komentar
.

Redna izplačila v športu so na območju, čigar del je tudi Slovenija, v zadnjem obdobju postala strašen privilegij, ki je bržkone za mnoge odločilen pri izbiri novih sredin. Stvar je šla tako daleč, da retorika nekaterih vodilnih mož kolektivov, s katero hote ali nehote spodbujajo tudi gruče navijačev, poziva k strpnosti do večletnih zaostankov plač in posameznike, ki to mirno tpijo, postavlja za zgled ostalim. Tistim, ki do svojega pošteno zasluženega denarja vendarle skušajo priti.

foto: business2community.com

foto: business2community.com

Gagić izdal klub, kaj pa klub njega?

Zgoraj podpisanega so k ustvarjanju teh vrstic spodbudili komentarji privržencev Partizana ob odhodu Đorđeja Gagića, predvsem pa odziv beograjskega kluba, v katerem so ostro napadli centra in ga, precej neprimerno, označili z izdajalcem. Gagić je, prvenstveno zaradi ogromnih zaostankov pri izplačilih, zahteval predčasno prekinitev pogodbe. Nanj se je usul plaz kritik, češ da denarja tako ali drugače ni vreden in da bi moral biti na koncu koncev celo hvaležen, da je lahko zastonj igral v klubu iz Humske. Hitro lahko najdemo vzporednice s primerom Jake Klobučarja, ki je bil tekom večletnega “prosjačenja” in na koncu tožbe deležen žaljivk in obsodb v stilu: “Kako sploh lahko zahteva plačilo za igre, ki jih je pokazal?”  

Vrnimo se k zgoraj omenjeni retoriki vodilnih mož klubov, v tem primeru Duška Vujoševića. Nedavno je priznal, da večina igralcev maksimalno dela in se žrtvuje navkljub eni ali dvema plačama v celi sezoni (!!!) in da so s tem seznanjeni. Pred časom je javno kritiziral potezo Latvijca Davisa Bertansa, ki je svojo pravico zaradi dolgov poiskal na BAT-u, Francoza Joffreyja Lauvergna, dolg je odpisal, pa v isti sapi pohvalil. Nič ni narobe s posamezniki, ki želijo določenemu klubu tako ali drugače vrniti za ponujeno priložnost, pač pa ni prav, če se podobna reakcija “apriori” pričakuje od vsakega upnika, v tem primeru košarkarja.

Izplača se dogovoriti … 

Podobno situacijo smo lahko pred leti – v času namišljenih debelih krav – spremljali tudi v Ljubljani. Podpisovanja za Union Olimpijo astronomskih ponudb so rezultirala v razpadih ekip sredi sezon, slabih rezultatih in kar je najhuje – dolgovi so se s tožbami množili in seštevali ter na tak način hromili prihodnost kolektiva, zdaj bi lahko dejali sedanjost. V večini primerov se zadev ni dalo enostavno rešiti, nekateri košarkarji pa so klubu vseeno prišli nasproti z zahtevo po plačilu le tistega dela premije, ki so ga dejansko zaslužili pred razhodom. Niso bili uslišani, še več, odslovili so jih z zgoraj omenjeno floskulo, da si zneska, napisanega na pogodbi, niti približno ne zaslužijo.

Ker ima vsaka palica dva konca, je bil drugi konec te palice precej bolj trd in boleč. Tako je bila Union Olimpija nemalo košarkarjem po sklepih BAT-a prisiljena plačati celoten znesek pogodbe, vključno z vsemi obrestmi in stroški, slednji pa večkrat skoraj dosežejo znesek dolga oz. ga skupno podvojijo.

Klubi na širšem območju bodo torej – zavoljo lažjega spanca v prihodnje – morali sprejeti dejstvo, da je vsaka pogodba veljavna in iztožljiva, znesek na njej pa ravno dogovor njimi in igralcem (zastopnikom). Zatiskanje oči ponavadi pripelje do precej večjega stroška in v tem primeru je tudi podpora navijačev k tovrstnemu delovanju slaba tolažba. BAT namreč ne pozna izjem in pravično “udari” po vsakemu.