Ko mladinski šport financirajo športniki

Predlog novega zakona o športu dviguje veliko prahu predvsem zaradi načina, na katerega ureja status športnika. Ker se predlog novega zakona nanaša tudi področje košarke, tokrat objavljamo zapis Blaža Bolcarja iz odvetniške pisarne Bolcar, sicer specialista športnega prava.

Zakon zgrešeno oziroma površno ureja predvsem področje nadomestila za vzgojo, ki prihaja v poštev ob prestopu mladoletnih športnikov med slovenskimi klubi. To področje je večinoma slabo urejeno v pravilnikih posameznih panožnih zvez, s predlaganim zakonom pa bi se to slabo stanje celo uzakonilo in tako bistveno otežilo pravno presojo dopustnosti in upravičenosti takšnih nadomestil v posameznih primerih.

Šport ima v moderni družbi pomembno socialno, kulturno in izobraževalno funkcijo. Toliko bolj pri mladih. V času, ko so naši otroci zasvojeni z vsemi mogočimi elektronskimi napravami, podvrženi slabi prehrani in ko so izgubili stik z ulico, športno udejstvovanje poleg zdravega načina življenja otrokom omogoča tudi prepotrebno socializacijo, krepitev samopodobe in samozavesti, solidarnosti, etike ter discipline.

Velik del mladinskega športa sloni na starših!

Splošno znano je, da z redkimi izjemami ves mladinski šport finančno sloni na plečih staršev in sredstvih javnega financiranja (poleg izjemno pomembne vloge volonterjev). Starši so namreč tisti, ki nemalokrat plačujejo vadnino, opremo in tudi morebitne dodatne klubske aktivnosti v obliki turnirjev v tujini, različnih poletnih kampov ipd.

Kaj se zgodi, ko želi njihov mladoletni otrok prestopiti v drug klub, ker so se npr. preselili v drug kraj ali ker je v trenutnem klubu postavljen na stranski tir? Plačati morajo nadomestilo za treniranje, saj ga praktično noben klub ni pripravljen plačati, razen če ne gre za talentiranega športnika (v takšnem primeru imajo navadno sklenjeno pogodbo in sistem nadomestil sploh ne pride v poštev).

Nadomestila za treniranje sama po sebi niso sporna in so bolj ali manj pravičen medklubski sistem finančnega prispevanja klubu, ki je pripomogel k razvoju športnika.

Vsa pravičnost takšnega sistema se razblini kot milni mehurček v trenutku, ko klub vztraja pri plačilu takšnega nadomestila, čeprav so športnik oz. njegovi starši plačevali mesečno vadnino in/ali je klub prejemnik javnih sredstev za mladinske selekcije. V takšnem primeru sistem nadomestila za trening postane odškodnina. Odškodnina pa predstavlja povsem komercialno, tržno odmeno za “nakup” športnika.

Trenutna ureditev, ki nadomestilo za treniranje ureja znotraj pravilnikov športnih panožnih zvez, omogoča sodno presojo v posameznih primerih, čeprav se starši za tak korak ne odločijo in raje plačajo odškodnino oziroma njihov otrok opusti klubsko športno udejstvovanje.

Predlog novega zakona o športu v 34. členu določa naslednje:

(1) Športnik lahko prestopi iz športne organizacije v drugo športno organizacijo.

(2) Športna organizacija lahko od športnika, starejšega od 15 let, zahteva plačilo odškodnine za prestop, če ima z njim sklenjeno pisno pogodbo, v kateri je to določeno in na podlagi katere prejema plačilo v višini najmanj bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek športna organizacija ne sme zahtevati plačila odškodnine, če so dejanski stroški, ki jih krije športnik za pripravo in tekmovanja, v uradnih tekmovalnih sistemih višji od plačila iz prejšnjega odstavka.

(4) Če tako določajo pravila NPŠZ, lahko športna organizacija, iz katere športnik izstopa, zaračuna nadomestilo za vzgojo športnika športni organizaciji, v katero športnik prestopa.

(5) Določbe internega akta športne organizacije ali pogodbe iz drugega odstavka tega člena, ki so v nasprotju s tem členom, so nične.

Med odškodnino in nadomestilom za vzgojo športnika obstaja bistvena razlika.

Iz predloga zakona torej sledi, da je morebitni zahtevek za plačilo odškodnine omejen s plačilom dejanskih stroškov treniranja oziroma športnega udejstvovanja, ki jih pokrije športnik sam. Predlagatelj zakona je očitno pomešal pojma odškodnine in nadomestila za vzgojo, saj takšnega določila oziroma omejitve, ki bi pomenila pravično izravnavo, pri nadomestilu za vzgojo ni.

Odškodnina predstavlja določeno odmeno za športnika, skladno z njegovo tržno vrednostjo, medtem ko se višina nadomestila za vzgojo nikakor ne določa na podlagi tržne vrednosti športnika, temveč bi morala predstavljati realno in pravično odmerjeno plačilo za vzgojo igralca ob upoštevanju izključno realnih stroškov kluba.

Zavedati se je treba dejstva, da velika večina mladoletnih športnikov nima sklenjenih pogodb s klubi, temveč se “zgolj” športno udejstvujejo (posebno pri 15, 16 letih).

Ni najbolj jasno, zakaj se je država odločila urejati področje, ki ga v veliki večini drugih držav urejajo športne panožne zveze. Če se je država odločila področje prestopanja športnika iz kluba v klub urediti na ravni zakona, bi morala biti takšna ureditev bistveno bolj razdelana, sistemska. Po morebitnem sprejetju zakona namreč športniku oziroma staršem, ki bodo opeharjeni, ne bo preostalo drugega, kot da vložijo pobudo za presojo ustavnosti zakona, medtem ko zdaj ureditev športnih panožnih zvez lahko izpodbijajo na sodišču.

Športne organizacije ravno za vzgojo športnikov pridobijo večinoma javna sredstva in prispevke staršev, zato bilo bi krivično ta sredstva zahtevati nazaj od otroka, ki želi iz kateregakoli razloga zamenjati športno organizacijo, kar je poudarila tudi varuhinja človekovih pravic. Če zakonodajalec želi nadomestila za vzgojo uvrstiti v zakon o športu, bi jih moral omejiti na primere, kjer so upravičena. Nadomestilo bi smelo biti tam, kjer športna organizacija že prejema pomoč za treninge mladih, in/ali tam, kjer se plačuje vadnina. Nadomestila naj bi omogočala finančno in konkurenčno ravnotežje med klubi ter nagrajevala klub za najdbo talentov in razvoj mladih igralcev.

Šport ima pomembno vlogo pri razvoju mladostnika.

Predlog zakonske ureditve gre ravno v nasprotno smer, saj breme plačila nadomestila prelaga na športnike in njihove družine. S tem mlade športnike in njihove družine odvračajo od udejstvovanja v okviru organiziranega klubskega športa, kar ni v skladu z javnimi interesi in cilji, ki jih zasledujemo.

Le malo mladih športnikov se bo s športom ukvarjalo tudi poklicno. Pri večini gre za rekreacijo in zabavo ter druženje z vrstniki, kar bi morali spodbujati in ustrezno varovati. Zaračunavanje nadomestil za vzgojo dejansko onemogoča prestop mladega športnika, ki želi nadaljevati vzgojo in usposabljanje v drugem klubu iz kateregakoli razloga, tudi npr. selitve družine.

Mestna občina Ljubljana je v javnem razpisu za sofinanciranje športnih programov za leto 2017 kot pogoj za pridobitev sredstev prepovedala izplačevanje nadomestil oz. odškodnin ob prestopih registriranih športnikov vseh starostnih kategorij med klubi oziroma društvi, ki prejemajo javna sredstva za lastno delovanje.

Takšna rešitev ni optimalna, saj onemogoča klubu, ki ima z igralcem pogodbo, da v primeru prestopa v drugi klub v Ljubljani uveljavlja plačilo kakršnekoli odškodnine (dejstvo je namreč, da vsi klubi kandidirajo za javna sredstva). To je seveda sporno v primerih, ko gre za vrhunskega športnika, kakršnih so ljubljanski klubi vzgojili že mnogo.

Sistem nadomestil za vzgojo športnikov naj bi zasledoval predvsem ohranitev finančnega in konkurenčnega razmerja med klubi, ki vzgajajo športnike, ter tistimi, v katere športniki kasneje prestopijo. Vendar je oba cilja mogoče doseči tudi na bistveno manj restriktiven način, in sicer npr. prek shem znotraj nacionalne športne panožne zveze ali skozi sistem solidarnosti, ko se del bodočih odškodnin v primeru profesionalnih pristopov razdeli med klube, ki so prispevali k vzgoji in razvoju športnika.

Smiselno bi bilo, da vlada svoj predlog zakona o športu v tem delu ustrezno dodela oziroma to področje črta iz predloga zakona, saj neposredno škoduje ravno razvoju mladinskega športa v Sloveniji.

*povzeto po: http://siol.net/sportal/sportal-plus/zakon-o-sportu-odskodnina-nadomestilo-bolcar-komentar-440684