Kitajska, dežela košarke
V le redkih državah košarka uživa status športa številka ena, in Kitajska, gostiteljica letošnjega svetovnega prvenstva za moške, je ena izmed njih. V nasprotju s splošnim prepričanjem košarka na Kitajskem ni novost in obsesija, ki se je rodila z odhodom znamenitega Yao Minga v ligo NBA, pač pa ima zelo dolgo tradicijo; prvo košarkarsko tekmo so v najštevilčenjši državi na svetu odigrali že leta 1895, samo štiri leta potem, ko je James Naismith sploh izumil ta nov šport.
Košarko so prek Pacifika prinesli ameriški misijonarji, ki so igro razširili tudi v nekaterih drugih okoliških državah, tako da je košarka že leta 1913 bila del Daljnovzhodnih iger, kjer so se Kitajci pomerili z reprezentancama Filipinov in Japonske. Priljubljenost košarke ni bila manjša niti po komunistični revoluciji – za svojega je šport prevzela celo vojska, ki je dolgo pobirala vse največje talente, preden se je klubska košarka dokončno profesionalizirala in privatizirala v devetdesetih letih.
Košarka tako še vedno, poleg namiznega tenisa, velja za najbolj priljubljen šport. Prednost pred nogometom, ki ima največjega možnega zaveznika, in sicer predsednika Ši Džinpinga, je tudi v dejstvu, da preprosto primanjkuje prostora v hitro rastočih metropolah, zaradi česar dobi gradnja košarkarskega igrišča ponavadi prednost pred nogometno zelenico, ki zahteva več kvadrature. Kitajska košarkarska zveza trdi, da, tako ali drugače, aktivno košarko igra 300 milijonov ljudi– toliko, kot šteje celotno prebivalstvo ZDA. Kljub vsemu temu Kitajci, z izjemo bronaste olimpijske medalje z ženskega turnirja leta 1984, nimajo ravno veliko za pokazati. Človek, ki to aktivno poskuša spremeniti je nekdanji center Houston Rockets Yao Ming, aktualni predsednik košarkarske zveze Kitajske.
Prav odhod 229-centimetrskega velikana prek Pacifika leta 2002 bi moral končno zakoličiti mesto Kitajske na globalnem košarkarskem zemljevidu. V prvem desetletju novega milenija so Kitajci dosegli dve zaporedni uvrstitvi med osem najboljših na olimpijskih igrah v letih 2004 in 2008, na svetovnem prvenstvu na Japonskem leta 2006 pa so v tesnem obračunu enkrat tudi premagali Slovenijo 78:77. A od takrat se zdi, da pravega napredka ni. Yi Jinlian je bil zadnji košarkar s Kitajske, ki je pustil viden pečat, trenutno pa v ligi NBA ni kitajskih igralcev. V iztekajočem se desetletju so tako bili na večjih globalnih tekmovanjih nekonkurenčni, prvič po dolgem času pa so celo na celinskih turnirjih ostajali brez medalj. Ženska reprezentanca je nekoliko boljša, a tudi šesto mesto na minulem svetovnem prvenstvu je pod pričakovanji javnosti. Ne pozabimo, da govorimo o državi z 1,4 milijarde prebivalcev.
Yao Ming je prevzel vodenje tamkajšnje košarkarske zveze pred dvema letoma, domače prvenstvo pa je prava priložnost za nov zagon kitajske košarke. Izjemno naklonjen žreb odpira domačinom pot do druge faze tekmovanja in mogoče celo do četrfinala. Yao Ming je pred nekaj meseci za Sports Illustrated dejal, da je že utrujen slave, češ da je čas za nove obraze. Trenutno jih še ni na vidiku. Če kdaj, imajo sedaj čas, da jih spoznamo.