Izjemna poteza KZS-ja: takole so se poklonili Goranu Dragiću

Goran Dragić je na uradnih tekmah slovenske članske reprezentance nosil dres s petimi različnimi številkami. Debi na svetovnem prvenstvu na Japonskem leta 2006 je odigral s številko 13 na hrbtu. Leto dni kasneje je na evropskem prvenstvu v Španiji z zlomljenim nosom ter z zaščitno masko s slovensko zastavo nosil številko 7, na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju v Atenah 2008 pa mu je pripadla številka 9.

Za evropsko prvenstvo leta 2009 na Poljskem je prvič izbral številko 11, ki jo je kasneje nosil še na štirih velikih tekmovanjih, in sicer na svetovnem prvenstvu v Turčiji 2010, evropskem prvenstvu v Litvi 2011, domačem EuroBasketu v Celju in Ljubljani leta 2013, ter na svetovnem prvenstvu v Španiji 2014.

Ko je mednarodna košarkarska organizacija FIBA spremenila pravilo glede številk na dresih in so igralci bolj ali manj lahko izbirali poljubne številke, si je Goran Dragić za evropsko prvenstvo 2017 izbral številko 3. In s številko tri je skupaj s soigralci z osvojitvijo evropskega naslova prvakov spisal zlato košarkarsko pravljico, ki še danes velja za enega največjih uspehov slovenskega športa.

V čast in poklon Goranu Dragiću je Košarkarska zveza Slovenije ob zaključku Goranove kariere upokojila reprezentančni dres z njegovo legendarno številko 3. V dresu #mojtim tako med navijači priljubljene trojke ne bo nosil nihče več.

Goran Dragić je dres s slovenskim grbom na uradni tekmi prvič oblekel 1. aprila 2004 na evropskem prvenstvu fantov do 18 let. Na uvodni tekmi proti Belorusiji je za zmago 70:59 v štiriindvajsetih minutah igre prispeval devet točk, šest skokov in štiri podaje. Prvega velikega reprezentančnega uspeha se je veselil že dobre tri mesece kasneje, ko je z reprezentanco fantov do 20 let v Brnu postal evropski prvak. Glede na to, da je bil od soigralcev ter tekmecev kar precej mlajši resda še ni bil nosilec igre, a je ponujeno priložnost odlično izkoristil.

Uradni debi v članski vrsti #mojtim je dočakal 19. avgusta leta 2006, ko je pri 20 letih zaigral na prvi tekmi svetovnega prvenstva v Saporu na Japonskem proti Senegalu. Slovenija je tekmo dobila 96:79, Gogiju pa se ni uspelo vpisati med strelce.  V sedmih minutah je zgrešil oba meta iz igre, je pa v statistiko vpisal dva skoka in blokado.

Dragić je hitro postal nenadomestljivi član in pomemben člen slovenske izbrane vrste. Na domačem EuroBasketu letu 2013 je bil ob petem mestu izbran v najboljšo peterko turnirja, vrhunec njegove košarkarske kariere pa je prav gotovo zaznamovalo leto 2017, ko je kot zlati kapetan Slovenijo v Carigradu popeljal do naslova evropskega prvaka. Ob tem je postal najboljši igralec prvenstva, v domovini pa izbran za športnika leta. Kot vzgled in navdih mnogih je leta 2014 iz rok predsednika države Boruta Pahorja prejel jabolko navdiha, ob osvojitvi naslova evropskega prvaka pa skupaj z reprezentančnimi soigralci zlati red za zasluge za izjemen športni dosežek. Zadnjo reprezentančno tekmo je odigral 14. septembra 2022, ko je bil #mojtim v četrtfinalu EuroBasketa v Berlinu poražen proti Poljski.

Goran Dragić je košarkar s trenutno največ uradnimi nastopi v slovenskem dresu (90), največ doseženimi točkami na uradnih tekmah (1.095) ter največ točkami nasploh (1.760). Na velikih tekmovanjih je slovenske barve zastopal na treh svetovnih prvenstvih (2006, 2010 in 2014), šestih evropskih (2007, 2009, 2011, 2013, 2017 in 2022) ter enih kvalifikacijah za nastop na olimpijskih igrah (2008). Na parketu je prebil kar 33 ur, 39 minut in 30 sekund. S svojim odnosom, pristopom in dosežki je vsekakor pustil neizbrisan pečat v slovenski košarki.

Osemintridesetletni Goran Dragić je najprej sicer treniral nogomet s katerim se je ukvarjal tudi njegov oče, po poškodbi noge pa se je raje posvetil košarki, ki jo je nekoč igrala mama. Njegov prvi klub je bila šišenska Ilirija, potem pa se je preselil na drug konec Ljubljane k Slovanu. S Kodeljevega ga je košarkarska pot vodila v Španijo. Baskonia oziroma takratna Tau Ceramica ga je poslala na posodo v Murcio. Po prvi sezoni v tujini pa je bil posojen še v ljubljansko Olimpijo, s katero se je preizkusil tudi v Evroligi.

Po sezoni v zmajevem gnezdu se je prijavil na nabor lige NBA. V drugem krogu, kot 45. po vrsti ga je izbral San Antonio, a zanj nikoli ni zaigral. Teksašani so ga namreč poslali v Phoenix. Na severnoameriškem parketu je tako debitiral prav v dresu Phoenix Suns in se vse bolj uveljavljal. Prvič je v polnem sijaju zaigral v svoji drugi sezoni v ZDA, ko je na tekmi proti Utahu dosegel 32 točk in presegel dotedanji slovenski strelski rekord, ki ga je držal Beno Udrih. V isti sezoni je Dragić nase močno opozoril tudi na tekmi končnice leta, ko je San Antoniu v zadnji četrtini nasul kar 23 točk. Dragić se je leta 2011 za kratek čas preselil v Houston, nato pa je ponovno zaigral za Phoenix, kjer je leta 2014 na tekmi proti New Orleansu postavil nov strelski rekord – 40 točk. Sredi februarja 2015 se je preselil v Miami, kjer je preživel najlepša leta kariere v ligi NBA. Na Floridi je Dragić pustil izjemen  vtis in bil med najboljšimi posamezniki vročice. Leta 2020 je v mehurčku zaradi pandemije novega koronavirusa z Miamijem igral v finalu lige NBA proti Los Angeles Lakers. Jezerniki so slavili s 4:2 v zmagah.

Postal je prvi Slovenec, ki si je izboril mesto nosilca v moštvu Lige NBA, za nameček pa tudi prvi z individualnimi nagradami. Prejel je priznanje za igralca, ki je v sezoni najbolj napredoval, hkrati pa je bil izbran tudi v tretjo najboljšo peterko lige. Leta 2018 je nastopil tudi na tekmi All Star.

V zadnjih sezonah je bil priljubljeni Gogi član ekip Toronto, Brooklyn, Chicago in Milwaukee, kjer je tudi zadnjič kot aktiven košarkar stopil na parket. Zadnjo tekmo je odigral 22. aprila 2023 ravno proti Miamiju. V ligi NBA je preživel kar 15 sezon. V rednem delu  je odigral 946 tekem v najmočnejši košarkarski ligi ter 63 v končnici, skupaj torej 1009. V povprečju je v rednem delu dosegal 13,3 točke, 3 skoke ter 4,7 podaje na tekmo, v končnici pa 14,2 točke ter po 3,3 skoka in podaje na tekmo.