Evropski prvak, ki blazno ceni Zdovca, Kranjsko Goro in slovensko košarko

»To je moj osmi, morda že deveti obisk v Kranjski Gori. Tu sem bil že kot pomočnik v Efesu,« se pohvali 45-letni Ekrem Memnun, trener turškega Galatasarayja. Aktualni prvak ženske Evrolige je minule dni vadil pod slovenskimi vršaci. Z glavnim trenerjem pa smo se pogovarjali v sredo zvečer.

Zakaj prav Kranjska Gora?
»Prijetno je tu, saj najdemo mir, da lahko vadimo in pilimo detajle pred začetkom sezone. V hotelu imamo tako ali tako vse na voljo, na dosegu roke je tudi športna dvorana.«

Verjetno so primerne in ugodne tudi cene.
»No tega ne vem, to je del, za katerega v našem klubu skrbi klubski management.«

In dodaja:
»Do Kranjske Gore imamo dve uri leta in še uro z avtobusom. Sem smo prišli, da uigramo ekipo. Kar sedem novink imamo. Igrali smo tudi dve prijateljski tekmi. A ne zato, da bi lovil kak rezultat, ampak le da uigravamo in dobro treniramo.«

Ker je toliko sprememb v ekipi, vas čaka vse prej kot lahko delo.
»To je moja tretja sezona na klopi Galatasarayja. Delamo novo ekipo, ki bo drugačna kot lanska. Menim, da bomo dosegali več košev. Težko pa je sedaj reči, kako bomo igrali. Nenazadnje gre za žensko ekipo.«

Kako to mislite?
»Nimamo denarja, da bi zadržali igralke iz lanske sezone. Kupili smo igralke, ki si jih lahko privoščimo. Ob tem smo bili pozorni, da košarkarice ustrezajo našemu sistemu. Kot sem rekel – eni igralkam ustreza eno, drugim drugo. Skušal bom najti način, kako vse to vkomponirati v celoto, ki bo delovala. Je pa že zdaj jasno – od čvrste obrambe ne bom odstopal!«

Izkušnje imate iz moške in ženske košarke.
»Več kot 20 let sem že v košarki. Deloval sem na vseh možnih nivojih, doma in na tujem, z dekleti in fanti. Sam osebno ne delam razlike med moško in žensko košarko. Že res, da obstajajo fiziološke razlike, a v sami biti razlike ne. Bistven je fokus in totalna koncentracija na košarka, ki je naš posel.«

Je kaj pritiska, da ponovite lansko sezono, ko ste vzeli obe domači kroni in evroligaški naslov?
»Ne, nihče nam je postavlja imperativov. Če je že kak pritisk, je to ta, ki si ga ustvarjamo sami. Jasno mi je tudi, da je lanska sezona težko ali skoraj neponovljiva. To ne uspeva niti ruskemu Ekaterinbrugu, ki ima izvrstno ekipo in trenerja in skoraj neomejen proračun. Verjemite mi, Evroliga je zahtevno tekmovanje!«

Bi imeli lahko težave že v predtekmovanju? V skupini A imeta prav Ekaterinburg, Košice, Dinamo Kursk, Basket Lattes, Wisla in Praga.
»Moja prva naloga je, da zgradim novo ekipo. Ne pa lahko v predtekmovanju, tekmice so kakovostne. Prepričan sem, da se uvrstimo med osem. V končnici pa je vse mogoče – bistveno je, da si pravi, ko je to treba. Želim pa si, da ne bo poškodb.«

Turška moška košarka vlaga velike milijone, pa ji ne uspe, da osvoji Evroligo. Vam je uspelo. Ste junak zato?
»Ne vem, ali sem junak. Niti ne mislim, da sem. Je pa to velik uspeh. Sem prvi Turek, ki je postal prvak Evrolige. A vse skupaj je danes zgodovina. Vsak dan je novo dokazovanje, brez treninga ne gre.«

Boste pa na stara leta obujali spomine in napisali knjigo?
»Govoril bi lahko veliko. Knjiga, pravite? A ne vem, če bi to kdo sploh bral.«

Kot kažejo števike, tudi lani niste prednjačili pri proračunu.
»Ne bi rad tega poudarjal, a to drži. Prvaki smo postali z malim proračunom. Smo pa imeli izvrstne igralke. Zmagujejo pa košarkarice, ne pa denar. Drži pa, da lahko z več denarja kupiš boljše igralke.«

Ste v svoji karieri sodelovali tudi s Slovenci?
»V Efesu je bil Boštjan Nachbar. Boki je super oseba, imel sem ga rad. Zelo je prijazen in komunikativen ter dostopen. Premore veliko košarkarsko znanje in talent, pa še zmaguje rad! Ste pa kot država pravi fenomen. Tako malo vas je, pa take igralce in trenerje premorete. O bratih Dragić niti ne bom izgubljal besed. Tu je še ure Zdovc, ki je bil izjemen igralec, danes pa navdušuje kot trener v Turčiji.«

Ste imeli kaj stika s slovensko žensko košarko?
»V 90. letih minulega stoletja sem spremljal Ježico in delo Sergeja Ravnikarja. Spomnim se tudi igralk Felc, Topalovič, Dornik in Zupan. Ježica je bila takrat resnično pojem v evropskem merilu!«

In dodaja:
»Za slovensko košarko in njeno dobro ime je veliko naredila tudi ljubljanska Olimpija, ki je bila včasih resen igralec v Evroligi.«

Delovali pa ste Prištini.
»Leta 2003 sem ostal brez službe. Prišel je klic iz Prištine. Odšel sem v tuje okolje, kjer sem leto in pol delal po najboljših močeh. Pogoji so bili zahtevni – bilo je tako po vojni. Dvorane so bile neogrete. So pa bili ljudje tako strastni in povsem predani športu in košarki. Tu sem dobil nekaj prijateljev, s katerimi sem še danes v stiku.«

Tudi sami ste tesno povezani z nekdanjo Jugoslavijo.
»Moja družina prihaja iz mesta Vranje v Srbiji, jaz pa sem se rodil v Istanbulu, kjer živim. Smo pa vedno navijali za  Jugoslavijo. Spomnim se tudi, da sem videl očeta edinokrat jokati, ko je umrl Josip Broz Tito.«

Ekrem je vesel, ker ženska košarka v Turčiji prosperira.
»Gre za mlad šport, ki je prisoten komaj 25 let. A imamo velike uspehe – naš klub je evropski klubski prvak, Fenerbahče je bil drugi finalist Evrolige. Reprezentanca je zasedla 4. mesto na zadnjem svetovnem prvenstvu, na igrah v Londonu smo bili 5. Na zadnjih dveh evropskih prvenstvih smo vzeli bron in srebro. Menim, da gredo stvari v pravo smer, tudi medijska prepoznavnost in pozornost se izboljšujeta. Žensko košarko moraš imeti preprosto rad.«