EKSKLUZIVNO: Zoran Dragić za kosarka.si: “Že leto ali dve vem, da lahko igram v ligi NBA!”

v rubriki
SP Španija 2014
s kategorijo
Intervjuji, Novice
.

Skoraj istočasno, ko je Goran Dragić v ligi NBA v prejšnji sezoni navduševal iz tekme v tekmo, je to, malce bolj potihoma, v Evropi počel tudi njegov mlajši brat Zoran. Če je prvo sezono spoznaval, kako težak je preskok iz slovenskega v tuje (košarkarsko) okolje, ko je dobival večinoma igralske drobtinice, je to sezono izkoristil ponujeno priložnost na začetku sezone in postal eden izmed nosilcev ekipe Unicaja Malaga.

0109_dragic_zoran_001

Podobno se mu je dogajalo v reprezentanci. Ob prvem vpoklicu leta 2010, takrat še ko igralec Slovana, je s spiska potnikov na Svetovno prvenstvo v Turčijo odpadel kot zadnji. Naslednje leto mu je Božo Maljković ponudil prvo večjo priložnost na Evropskem prvenstvu v Litvi, lani pa je bil v Sloveniji že eden izmed nosilcev slovenske igre.

Skupaj z bratom letos tvorita udarno navezo v slovenski reprezentanci, o njegovi vlogi v ekipi, dosedanjem poteku prvenstva, njegovem razvoju kot igralcu in njegovih pričakovanjih smo se z Zokijem pogovarjali na prost dan v slovenski skupini v Las Palmasu.

Zoki, kakšna je tvoj pogled na prvi dve odigrani tekmi na prvenstvu?
»Mogoče smo imeli malo treme pred prvo tekmo, ker smo bili zaradi tekme z ZDA že šest dni pred prvenstvom v Las Palmasu in smo imeli kar nekaj časa do začetka prvenstva in je bilo tako kar malo mučno.  Se nam pa je vsem skupaj odvalil kar velik kamen s srca po uvodni zmagi z Avstralci, tako da je bilo veliko lažje tudi na tekmi proti Mehiki. »

Ste pričakovali takšno tekmo z Avstralci?
»Pričakovali smo še težjo. Ne da ni bila težka, vedno so bili Avstralci vedno relativno blizu, ampak smo zdržali njihov pritisk. Mogoče smo pričakovali malo več težav z nasprotniki na poziciji 4 in 5, vendar, kot se je izkazalo tudi včeraj na tekmi z Mehiko, nam to niti ne povzroča toliko težav.«

Pred vami sta sedaj dve na papirju nekoliko lažji tekmi, potem pa sledi verjetno odločilna tekma za prvo mesto proti Litvi. Se s soigralci pogovarjate že kaj o morebitnem kalkuriranju končnih mest v skupini, da bi se izognili ZDA do polfinala?
»Ne, imamo dan časa, da se spočijemo in se maksimalno pripravimo na Korejce, ki so zelo agresivni. Bosta pa naslednji dve tekmi vseeno nekakšen test pred tekmo z Litvo, da vidimo, kje smo psihološko. Verjetno bo zadnja tekma res odločala o prvem mestu na prvenstvu, mislim pa, da jih lahko premagamo, sploh zdaj, ko so brez prvega organizatorja igre, Kalnietisa.«

Kako si zadovoljen s tvojimi igrami in vlogo v ekipi?
»Sem zadovoljen, mogoče edino malo manj igram, sploh glede na pričakovanja na podlagi moje minutaže na pripravljalnih tekmah. Ampak prvenstvo je še dolgo, mislim da bomo še vsi dobili dovolj priložnosti za dokazovanje, važno je, da vsak da na igrišču svoj maksimum.«

Kdaj je bila tvoja zadnja tekmo, ko si imel 100% izkoristek metov, kot si ga mel na tekmi proti Mehiki?
»Uf, ne vem… Mislim da sem bil v Malagi kar nekajkrat blizu, nikoli pa nisem bil ‘popoln’, kar je seveda lepo, ampak na koncu je ključno samo to, da smo zmagali.«

Če je na pripravljalnih tekmah javnost malo pogrešala vaš ekipni duh, ki vas je krasil lani med prvenstvom v Sloveniji, se zdi, da ste v Španiji že od prve tekme zaigrali kot prava ekipa. Tudi z reakcij igralcev na klopi se čuti ta povezanost…
»Če sem iskren, nisem pričakoval, da se bomo tako povezali.«

0109_dragic_zoran_002

Kaj pa je bil prelomni dogodek?
»Bi rekel, da se je to zgodilo ob našem prihodu v Španijo, pred tekmo z ZDA. Takrat smo res začutili, da se začenja Svetovno prvenstvo. Ko smo bili na pripravah v Sloveniji, tega ni bilo čutiti, sploh v primerjavi z lanskim Evropskim prvenstvom, ko je bilo od začetka čutiti to pozitivno nervozo s strani navijačev, medijev…  Letos pa se je to, kot rečeno, zgodilo, ko smo prišli sem. Ko dobiš akreditacijo okrog vratu, veš, da se začenja prava stvar in v tistem trenutku se mi zdi, da smo tudi postali prava ekipa.«

Kako si videl tekmo z ZDA?
»Čeprav tekmovalno ni bila ravno uspešna, bo to vseeno en lep spomin… Vsak pač hoče proti Američanom dati od sebe 100 %, še ob polčasu bili smo relativno blizu, pozneje pa so nas pač nadigrali, ko smo jim pustili, da so se razleteli po igrišču.«

Si na tekmi, kjer si bil prvi strelec pri Sloveniji, dobil potrditev, da lahko igraš v NBA?
»Če povem po pravici, že zadnje leto ali dve, tudi ob pogovorih z Gogijem, vem, da lahko igram v ligi NBA. To sem začutil že prvo leto v Unicaji. Če lahko npr. v NBA igra Ricky Rubio in podobni igralci brez meta… Sploh v njihovem sistemu, ko igra bazira bolj 1:1 in je več prostora za individualne akcije in prodore, kjer je igra hitrejša…«

Ross McMains, s katerim sta z Gogijem delala čez poletje, je dejal, da je glavna stvar, ki jo še moraš izboljšati za uspeh v ligi NBA, tvoj met. Imaš pa že dobro tranzicijsko igro in obrambo. Se strinjaš z njim?
»V svojo igro bi rad vpeljal predvsem še element meta iz driblinga s pol-distance, to mi manjka, in to bi bilo ubijalsko. Že letos sem hotel poklicati trenerja iz Unijace, Paca Alonsa, da pride z mano delati individualno, kot sem to počel že z Gogijem v Los Angelesu, da delava na mojem metu in ostalih elementih igre. Je pa istočasno v Slovenijo prišel Ross, jaz pa sem bil praktično takoj po poškodbi prvič aktiven, tako da sem potem delal kar skupaj z Gogijem in Rossom, kar pa je bilo seveda prav tako odlično za trening in moj napredek.«

Pred časom si omenjal, da si imel v klubu nekoliko težav pri individualnem treningu meta. Lahko poveš kaj več o tem?
»Malo sem bil mogoče presenečen, da mi pri Malagi niso omogočili, da bi še naprej delal s trenerjem (že prej omenjeni Paco Alonso), s katerim sem mislim da dosegel velik napredek pri mojem metu, in, ki je tako ali tako zaposlen v klubu in dela z mlajšimi selekcijami. Ampak pred sezono je nekako prevladalo mnenje, da je v članski ekipi dovolj trenerjev, da delajo z mano (tudi) na metu in to je seveda treba spoštovati.«

Svetovno prvenstvo v Španiji je tvoje drugo večje tekmovanje za reprezentanco. Kako vidiš razvoj tvoje vloge znotraj reprezentance od 2010, ko si bil prvič na pripravah, do danes, ko si eden izmed nosilcev igre?
»Res je, prvič sem bil v reprezentanci 2010 pri Memiju Bečiroviću na pripravah za SP v Turčiji, ampak sem kot zadnji izpadel, kar mi je pustilo malo grenkega priokusa, ker naj bi takrat v ekipi na prvenstvu igral eden izmed mlajših igralcev, pa potem ni, ampak kar je bilo, je bilo.  Leto kasneje pa je prišel Božo Maljković in takrat mi je dal tisto pravo priložnost in mislim, da sem jo maksimalno izkoristil. Že v Litvi sem dobro odigral, potem pa sem vsako reprezentančno akcijo svoje igre samo stopnjeval.«

Lani je celotna Slovenija dihala z vami, vsi so pričakovali medaljo, pritisk je bil ogromen. Letos je mogoče pritisk javnosti malo manjši, si pa skupaj z bratom glavni nosilec igre, v preteklosti sob ili tukaj vseeno še drugi igralci, še lani Lakovič in Nachbar. Kaj zate predstavlja večji pritisk?
»Nikoli ne dojemam stvari na način, da morata zdaj brata Dragić delati čudeže. Igrava po svojih najboljših močeh in to je vse, kar lahko narediva, in samo upam lahko, da je to dovolj za zmago. Pa če dam na eni tekmi 30 točk, na drugi pa 5, ni važno. Važno, da ekipa zmaguje in da dam na igrišču vse od sebe. Tako je bilo tudi na lanskem evropskem prvenstvu – nihče ni bil zvezda v ekipi, vsak je odigral svojo vlogo in vsi smo predvsem uživali v košarki. Mogoče smo imeli s tega vidika letos malo težav med pripravljalnimi tekmami. Prišel je nov trener, postavil nov sistem, kar je v tako kratkem času težko, prej smo pri Maljkoviću tri poletja igrali nek sistem, v klubu igraš spet nek sistem, zdaj pa moraš v kratkem času preklopiti spet na nekaj povsem drugega.«

Gogi je bil letos razglašen za igralca, ki je v ligi NBA najbolj napredoval. Čutiš ta njegov igralski razvoj kot breme, pritisk, ali vzpodbudo za še bolj trdo delo?
»Sploh se ne obremenjujem s tem, kako bo uspešen Gogi. Sem lahko samo vesel, da imam takega brata in upam, da bo on samo še napredoval, tako individualno kot ekipno. Seveda je med nama prisotna tista bratska tekmovalnost, si pa nikoli nisem nalagal dodatnega pritiska na način, da bi moral biti podoben ali boljši od Gogija. Jaz igram svojo košarko, Gogi svojo in oba se trudiva biti kar se da najboljša, to je to…«

Oba z bratom velikokrat pohvalita sodelovanje z Maljkovićem. Kako pa si se ujel z novim selektorjem Zdovcem?
»Dobro, imava dober, korekten odnos, skušam kar najbolje izpolniti njegove zamisli na igrišču.«

Nekaj govora je bilo o tem, da so bile priprave na prvenstvo mogoče malo predolge oziroma, da je bila pot na Kitajsko nepotrebna, sploh ker zraven ni bilo Gogija in tudi Erazma, ki je kasneje sicer zaradi poškodbe ostal brez prvenstva. Kako so se priprave zdele tebi?
»Priprave so mi v bistvu minile res hitro, zdele so se mi celo ene krajših priprav. Bi pa mogoče igral malo manj pripravljalnih tekem, oziroma raje res ne bi potoval na Kitajsko, bilo je kar naporno, malo smo s to akcijo se mi zdi da izgubili čas za uigravanje.«

Kako vidiš nadaljevanje svetovnega prvenstva, koliko kaj spremljaš ostale skupine?
»Prvenstvo bo še zelo zanimivo. Gledam tudi malo ostale skupine, mi smo na papirju mogoče v najlažji skupini, ampak tako Avstralija kot Mehika imata odlični ekipi in igrata dobro košarko.«

Razlika med vašimi dosedanjimi predstavami na prvenstvu in tistimi v Litvi in lani v Sloveniji se zdi, da je ta, da letos na lažji način zadržite razliko in posledično lažje premagujete vsaj na papirju nekoliko slabše nasprotnike. Se tudi tebi zdi enako?
»Ja, res je, ne samo na prejšnjih dveh prvenstvih, tudi na pripravah smo imeli težave z ohranitvijo vodstva. Delamo pa letos res veliko na tem, da vodstvo, ko ga enkrat priigramo, zadržimo in če se le da, celo nadgradimo, potem gre vse lažje, bolj si sproščen med igro, manj si utrujen…«

Kakšen rezultat bi te osebno zadovoljil v Španiji?
»Vsaj četrtfinale.«

Kdo pa bo na koncu zmagal?
»Mislim, da Španija. ZDA mi ne delujejo prepričljivo. Vidim pa, da se Španci, predvsem javnost, že vidijo v finalu, vedo, da jim je to verjetno najboljša možnost, da osvojijo naslov, ker igrajo pred domačimi gledalci. Sploh zdaj, ko so Američani oslabljeni, Španci pa na drugi strani kompletni…«