Dve slovenski NCAA izkušnji: Gaber in Luka

Luka Vončina, igralec Sixt Primorske, ustanovitelj podjetja LV Prospects in bivši študent University of North Carolina at Charlotte in Gaber Ožegovič, bivši študent University of California State at Fullerton, sta z nami delila dragocene NCAA izkušnje. Luka, profesionalni košarkar in uspešen podjetnik, je imel precej težjo pot do štipendije v ZDA, a prav to je bil razlog za ustanovitev podjetja LV Prospects, kjer pomagajo pri vseh ovirah, ki te doletijo na tej poti. Gaber je to pomoč izkoristil in je dve leti študiral v sončnem Los Angelesu, za katerega pravi, da je najboljše mesto na svetu.

Kaj počneta v teh poletnih mesecih, ko košarka ponavadi ni v prvem planu?
G: Uživam. Nekaj tudi delam, da zaslužim malo denarja. Načeloma pa se imam kar fino. Malo sem bil na morju s prijatelji, malo še bom. Takšno pravo poletje imam letos.
L: Treniram. Sicer po „offseason“ planu, ampak še vedno je kar aktivno. Tudi nekaj tenisa sem odigral. Večino preostalega časa pa posvečam podjetju LV Prospects, kjer je trenutno precej dinamično. Smo v pripravah na nov EBS (www.elitebasketballshowcase.com), ki bo letos v popolnoma novi luči v Ljubljani 14.9. in kasneje tudi po ostalih državah v okolici.

Kdaj se vajino poletje konča?
L: Priprave začnemo 19. avgusta.
G: Hja, jaz pa še ne vem. V ZDA se letos ne vračam. Želja po novem izzivu je prevelika, tako da bom kariero nadaljeval v Evropi. Ne vem še kje, vendar upam, da bo to znano v kratkem.

Če se malo dotaknemo vajinih odhodov v ZDA: sedem let je preteklo vmes. V tem času se je marsikaj spremenilo. Kako se spomnita svoje poti?
L: Za začetek ni bilo nikogar pred mano, da bi se lahko nanj obrnil z vprašanji oz. ga povprašal o izkušnjah. Kasneje sem sicer izvedel, da so pred mano nekateri že igrali košarko na tem nivoju oz. v nižjih divizijah. Veliko sem raziskal sam, malo mi je pomagal tudi Lojze Milosavljevič, ki je bil takrat edini dodatni vir informaciji. Kar se tiče vpisov, papirologije in izpolnjevanja vse potrebnih dokumentov pa sem se moral znajti sam. To za nekoga, ki vse to izpolnjuje prvič, zahteva ogromno časa in volje. Ter seveda potrpljenja!
G: Meni je bilo lažje zaradi vseh predhodnikov, ki so to pot že izkusili. Načeloma pa so za vse poskrbeli pri LV Prospects (www.lv-prospects.si), kjer znajo stvari zares olajšati.

Vrnimo se še malo bolj nazaj. Zakaj sta se sploh odločila za študij v ZDA?
L: Zdelo se mi je, da bi doma težko usklajeval študij in visok nivo košarke. Verjamem, da je to sicer možno, ampak zahteva ogromno odrekanja in mnogokrat ni vse odvisno le od tebe. V klubu se pričakuje popolna zbranost, na faksu pa tudi, tako da je težko oboje peljati vzporedno. V ZDA pa je vse povezano in eno je odvisno od drugega. Če nisi uspešen v šoli, tudi na tekmah ne boš igral. Zadal sem si svoj cilj in se lotil dela.
G: Se strinjam z Luko. Usklajevanje je najpomembnejše in tam je to veliko lažje. Ko odideš od doma, odrasteš in meni je to zagotovo koristilo. Zdaj ko gledam za nazaj, so velik plus študiranja v ZDA tudi nova poznanstva in stiki.

Sta se udeleževal kakšnih kampov, ki so pripomogli s pridobitvi športne štipendije?
L: Ja, enkrat sem šel na košarkarski kamp v New York. Sicer kamp ni bil povezan z samim rekrutiranjem na univerzo, ampak vseeno sem tam spoznal ljudi, ki so mi kasneje odprli nekatera vrata.
G: Imel sem srečo. Ko sem se začel zanimati za študij v ZDA, so pri LV Prospects prvič organizirali EBS, Elite Basketball Showcase. Tistega leta je bil v Domžalah in tam sem prejel vse potrebne informacije in se tudi prvič spoznal s postopkom rekrutiranja. Super izkušnja, ki je imela veliko težo pri odločitvi za odhod v ZDA.

SAT izpit je ključnega pomena za sprejem na univerzo in pridobitev štipendije. Kako sta se spopadla s to oviro?
L: Jaz nisem vedel, kaj to je. Nisem imel možnosti dobiti gradiva in sploh nisem vedel, kaj pričakovati. Zato sem se odločil, da grem testno pisati izpit. V drugem letniku sem se prijavil in opravljal izpit. Tam sem šele videl, kaj naj sploh pričakujem. Kasneje, nekje v 3. letniku, sem se dobro pripravil, naročil knjige iz ZDA in odpisal dovolj dobro, da so me sprejeli na želeno univerzo.
G: Že na EBS-u sem izvedel vse o izpitu. Kasneje sem se udeležil SAT priprav pri LV Prospects, kar je zadoščalo za dober rezultat.
L: Kdor obiskuje gimnazijo v Sloveniji in tam nima večjih težav, pri SAT izpitu prav tako ne bo imel večjega problema. Edina ovira, ki jo lahko dijak pričakuje je to, da je vse v angleškem jeziku in da je vse časovno zelo omejeno. Zato je priporočljivo, da se na izpit dobro pripraviš.

Po opravljenih izpitih je bilo pa potrebno izbrati univerzo. Kako sta se odločila? Sta imela na mizi več ponudb?
G: Jaz v bistvu ne, odločil sem se že za prvo. Povabili so me na obisk univerze, kamor sem odšel sam. Tam je bilo vse tako kot sem si želel in na koncu moja odločitev ni bila težka. Pa tudi sončna California in Los Angeles nista ravno lokacija, nad katero bi se človek pritoževal.
L: Meni osebno največ pomeni počutje med ljudmi, kamor se podajam. Imel sem plan opraviti dva zaporedna obiska univerz, vendar sem se po prvem obisku že odločil za UNCC. Drugi obisk sem odpovedal, ker sem začutil, da je UNCC univerza, kamor želim in kjer se bom dobro počutil. Je pa cel proces pridobivanja štipendij precej turbolenten. Veliko je vzponov in padcev, ampak na koncu je vredno.

Bila sta na dveh različnih koncih ZDA. Gaber, ti na divjem zahodu, Luka, ti pa v Charlottu, ki je lepo »manjše« mesto.
G: Ne morem pritoževati. Dobil sem najboljšo možno lokacijo: vreme je vedno super, ljudje so sproščeni in če bi se želel vrniti kam v ZDA, je Los Angeles definitivno prva izbira.
L: Na univerzi si v nekem svojem svetu. Pravzaprav niti ni pomembno, kje točno si, ker so univerze mesteca v malem. Obkrožajo te ljudje s podobnim mišljenjem in cilji. Od samega mesta nisem imel prav veliko od njega. Tekom sezone so hkrati na prvem mestu šola, košarka in potovanja na tekme.

Košarka je v ZDA drugačna. Kakšen je tam način igranja in ali se močno razlikuje od košarke, ki jo poznamo tukaj?
G: Jaz sem odšel v ZDA iz mladinske košarke v Sloveniji. Tukaj sem bil med boljšimi atleti v mladinskih kategorijah, tam pa med slabšimi. To je bila zame največja razlika. Je pa odnos v ekipi in odnos do trenerjev popolnoma drugačen. Z igralci smo se družili precej več in tudi s trenerji so odnosi veliko bolj osebni. Trener nas je, na primer, povabil na božično večerjo k sebi domov. Tega si tukaj ne znam predstavljati. Definitivno so takšni odnosi nekaj, kar olajša prehod iz enega v drugo okolje. Košarkarsko je pa precej drugače, res je. Predvsem tekmovalnost je na noro visokem nivoju.
L: Ja, se strinjam. Tekmovalnost je nekaj, česar se pri nas v mladinskih kategorijah težko naučiš. Ko enkrat preideš v člansko kategorijo, imajo mlajši igralci nemalo težav. No, v ZDA pa je to na še višjem nivoju!

Katere študijske smeri sta si izbrala v ZDA?
G: Začel sem z ekonomijo, končal pa sem na kineziologiji. Vmesna postaja je bila še sociologija. Velik plus je to, da to konca drugega letnika lahko menjaš smeri študija. Tako lahko čim bolje ugotoviš, kaj te pravzaprav veseli.
L: Mene je vedno zanimala ekonomija, še posebno finance in management. Tako da sem brez pomisleka začel s tem in nadaljeval do konca.

Prosti čas, ki ga verjetno ni veliko, želimo ponavadi preživeti s prijatelji ali družino. Kako sta prosti čas preživljala v ZDA?
G: Plaže! Največ to. Soigralci so imeli avtomobile in po predavanjih smo se hitro odpravili na drugo stran mesta. Na plažo, v lunaparke, na različna kosila ipd.
L: Jaz sem pa treniral. Ko ni sezone, je več časa, med letom pa sem večino prostega časa preživel v dvorani in treniral. Seveda smo šli kdaj tudi s prijatelji naokoli: roadtrip za vikend ali kaj podobnega.

Med vajinim odhodom je minilo skoraj 10 let. Kako sta vsak v svojem času komunicirala z domačimi?
L: Pri meni je Facebook ravno postajal hit. Tako da smo malo preko Facebooka, malo po Skypu ipd. Z napredkom tehnologije je bilo vsako leto lažje.
G: Pri meni je bilo drugače. Luka se je težko povezal z domačimi, jaz pa sem se težko »odvezal«. Ko sem se vrnil domov, so domači že vedeli vse, kar se dogaja. Tako da, ko sem se vrnil domov, je bila tema pogovora pri večerji vse ostalo, le jaz v ZDA ne (smeh).

Kakšne imata načrte za prihodnost?
L: S Sixtom bomo letos nastopali v 1. ABA ligi in 1 SKL, tako da nam ambicij ne manjka. Tudi osebnih ambiciji mi nikoli ne zmanjka. Tako da, ja, pripravljam se na novo sezono – že 7. profesionalno. Na tak ritem življenja sem se privadil in veselim se že nove sezone.
G: Jaz se ne vračam v ZDA. Odločil sem se, da ostanem v Sloveniji in se lotim novih izzivov. Nimam še kluba, ampak mislim, da se bo to v kratkem razrešilo. Hvaležen sem za vse, kar sem doživel v ZDA, sedaj pa se podajam novim izzivom naproti.

Vsebino pripravljamo v sodelovanju z LV Prospects.