Andre Miller – pozabljena vrsta stare šole (KOLUMNA)

v rubriki
Liga NBA
s kategorijo
Kolumna
.

Medtem, ko je svetovna košarkarska javnost upokojitev Steva Nasha (upravičeno) pograbila in tekmovala v tem, kdo bo napisal večjo odo temu neverjetnemu igralcu, sem si sam rekel, da me verjetno ne berete zato, ker pišem o najbolj aktualnih temah, ki prinašajo ogromno branost, ampak si želite spoznavati svet košarke tudi skozi moje besede. Zato sem se odločil, da v tem trenutku “ukradem” slavo Nasha in predstavim zgodbo o igralcu, ki bo po svoji upokojitvi prekmalu pozabljen. Pa ne bi smel biti. Kar se mene tiče, je eden redkih pravih organizatorjev igre, ki so, žal, sedaj izven mode. Kdor je uganil, o komu teče beseda, vsa čast! Junak današnje zgodbe je Andre Miller.

foto: Chris Humphrey / USA Today Sports
foto: Chris Humphrey / USA Today Sports

Ko sem raziskoval kariero Andreja Millerja, sem opazil kar nekaj čudnih zadev. Na primer – 39-letni organizator igre, ki sedaj igra za Sacramento Kings, je deveti po številu asistenc v zgodovini lige NBA. Pred njim so John Stockton, Jason Kidd, Steve Nash, Mark Jackson, Magic Johnson, Oscar Robertson, Isiah Thomas in Gary Payton. Impresivna družba, kajne?! A Miller je v to družbo prišel tako, da je do zdaj igral za sedem NBA moštev, devetkrat zapored izgubil serijo že v prvem krogu NBA končnice in šele v lanski sezoni napredoval v drugi, ko je Washington v prvem krogu premagal Chicago.

Pri Andreju je zanimivo še to, da v današnjem času , ko je pri igralcih lige NBA prisotno pretiravanje v samopromociji, Millerja na družabnih omrežjih ni. Ni ga na Facebooku, Twitterju, Instagramu, ali drugih podobnih aplikacijah. “Mogoče obstaja kakšna navijaška stran na internetu,” pravi Miller, ki se očitno tudi te možnosti ne zaveda. Stara šola, kajne?

Kot pravi predstavnik stare šole Miller pristopi tudi k procesu treninga. Medtem ko večina hitro po koncu sezone začne s pripravami, individualnimi treningi, plačuje za fitnes trenerje, nutricioniste in trenerje za izboljšavo košarkarske tehnike (centri obožujejo delati s še eno legendo, Hakeemom Olajuwanom), si Miller s tem glave ne beli in ima svojo rutino.

0420miller1608

foto: nba.com

Ne želi se soočiti s potencialnim sindromom izgorelosti, zato za začetek trenažnega procesa prične z lahkim igranjem pet-na-pet. V sredini avgusta. Veteransko. Rutinirano. Kot pravi sam, mu je bolj pomemben počitek. Zanimivo pa je, da je njegovo razmišljanje takšno, da ne glede na to, kaj igralec počne poleti, na začetek priprav v začetku oktobra ne bo prišel dovolj košarkarsko pripravljen, če začne z rigoroznimi treningi v maju. Tako naj bi Miller deloval že po svoji tretji NBA sezoni in te rutine ni spremenil do sedaj, ko zaključuje svojo 16.

Rezultati mu ne oporekajo. V svoji tretji sezoni je bil vodilni podajalec v ligi. Pokazal je tudi zvrhano mero konstantnosti, saj je v prvih 12 sezonah v povprečju vedno dosegal dvomestno število točk. Prav tako je v karieri od možnih 1312 tekem v rednem delu zaradi poškodb manjkal samo na 48ih! Vendar nikar ne enačite njegovega poznega začetka trenažnega procesa s potencialno lenobo. Poleg napornega fizičnega dela je znan po tem, da v nedogled gleda posnetke nasprotnikove igre. Takoj po tekmi takoj odide domov in se obnaša kot poslovnež v podjetju. Pride, profesionalno dela tisto, za kar je plačan in odide, ko je konec.

Njegova vloga v košarki je danes malce drugačna. Ni več član začetne peterke in več dela na tem, da je pripravljen, ko ga trener pokliče. Na igrišču je on trener. A kvaliteta Millerja je v tem, da ne vpije na druge igralce in še vedno doseže, da ga mlajši igralci poslušajo. Raje vodi ekipo skozi lastne primere. Skozi svoje obnašanje in opazovanje soigralcev izbira pristope, kako mlajše še kaj naučiti, saj se zaveda, da vsi igralci niso enake osebnosti in da prihajajo iz različnih okolij, zato so potrebni tudi drugačni prijemi. Nekateri trenerji bi se lahko marsikaj naučili iz takega razmišljanja, saj se je uveljavil trend, da mora trener biti zmaj in vpiti ter kazati svojo avtoriteto, da bi ga igralci sprejeli in verjeli v njegovo taktiko ter delo.

unnamedZakaj je Andre Miller stara šola? Ker je. Za začetek si poglejmo, kako si zavezuje košarkarske copate. Okrog gležnjev! Kje ste to videli nazadnje? Sam sem to doživel na igrišču skoraj 30 let nazaj “na Jami”, kot smo popularno klicali zunanji teren v Ljubljani v športnem parku Ilirija. Tudi njegova igra ima vse primesi igre, ki jo opazimo v igri 3 na 3. Vse se dogaja pod obročem, a kot lahko vidite na posnetkih pod tekstom, je domišljija Andreja Millerja neverjetna.

Te poteze nikogar ne dvignejo iz sedeža, kvečjemu malo se hihitate, a vedno navdušeno prikimate rezultatu in spoštujete njegov način igranja. Seveda se je stil igre organizatorjev igre spremenil od leta 1999, ko je Miller vstopil v NBA ligo, a še vedno ostaja košarka igra, kjer je najbolj pomembno doseči koš, saj se umetniški vtis hitro pozabi. Tudi Miller priznava, da so organizatorji igre danes veliko boljši kot nekoč: “V mojih časih so bili organizatorji igre – razen treh, štirih – v povprečju slabi strelci za tri točke, danes je to drugače. Steph Curry, Kyrie Irving, Damian Lillard in Russel Westbrook so odlični.” Najbolj Miller ceni Allena Iversona in Kobeja Bryanta, saj pravi, da ju je bilo najtežje pokrivati. Za Iversona pravi, da je bil nepopustljiv, medtem ko je za Bryanta izbral zelo zanimiv način opisa njegove igre: “Ko je Kobe stopil na igrišče, je tistemu, ki ga je pokrival, enostavno takoj želel prerezati vrat!”

O Andreju Millerju bi veliko več pisali, če skoraj vedno ne bi bil drugi igralec ekip, v katerih je igral. V Denverju je bil glavna zvezda mladi Carmelo Anthony, v Portlandu je ekipo vodil Brandon Roy, v Washingtonu je vodja John Wall, sedaj je v Sacramentu to DeMarcus Cousins. Ko v celotni karieri zmagaš eno samo serijo končnice in nastopaš za sedem različnih franšiz, ne glede na to, kako dobro igraš, je težko v pokoj oditi kot legenda, a Andreju Millerju to mogoče celo uspe. Mogoče ne toliko zaradi številk, ampak tudi zaradi drugih pogledov, ki so pomembni v življenju in ne samo v košarki. Pokazal je, kako se dela, razvijal je igralce v svojih ekipah in jim pomagal do boljše igre ter statusa zvezd, v ligi se je zadržal vsaj 16 let in se kosal z vsemi, navadno težkimi egi, vmes pa je postal primer NBA košarkarja, ki je v prvi vrsti – PROFESIONALEC!

Še to –  ob robu vsega je prišel tudi med desetih najboljših NBA podajalcev vseh časov. Pika.