Vujačićev sošolec s Polzele po turški izkušnji še prej v svet
San večine slovenskih trenerjev in košarkarjev je, da se prebijejo na tuje in tam pokažejo, koliko veljajo in zaslužijo kak evro več. S tem se odkrito spogleduje tudi Grega Nachbar, ki se je prejšnji mesec (med 10. in 24. januarjem) mudil v Istanbulu, poleti pa bo strokovni vodja košarkarskega kampa v Kopru.
Po priliko v Turčijo
Dva tedna je deloval na UBA Academy, ki nudi igralcem brez kluba, da se pod vodstvom trenerjev (eden od teh je bil tudi Nachbar) preizkusijo v sestavljenih ekipah, ki igrajo tekme s turškimi prvoligaši in drugoligaši. V preteklosti in še danes so bili temu namenjene poletne lige, zdaj pa se taki turnirji s potencialnimi delodajalci organizirajo kar med sezono.
»Vodil sem eno od skupin, ob meni sta bila še trener iz Srbije in BiH, igrali smo s turškimi ligaši, med njimi tudi proti Istanbulu z našima Juretom Balažićem in Sašo Vujačićem,« pripoveduje Nachbar, ki na tem mestu pohvali organizacijo turnirja, kjer so igralci iskali nove klube. Da jim je pri tem z nasveti ob parketu pomagal prav Grega, pa gredo zasluge njegovemu poznanstvu z Momirjem Gajićem, ki je bil eden od organizatorjev dogodka, direktor pa Adin Ajdinović.
Tudi iz Sirije
»Na voljo sem imel zanimivo ekipo, v njej so bili trije Američani, dva Brazilca ter košarkarji iz Srbije, Črne Gore, Velike Britanije in Sirije,« nadaljuje Nachbar, ki je vesel, da so štirje od teh našli delo, eden tudi v prvi turški ligi, Brazilec Igor Avelino pa se je selil v BiH (Sloboda Dita).
»Ni pa bilo lahko uskladiti vse igralcev v homogeno celoto. Vsi so prišli in plačali, da bi igrali. Vsem je bilo treba dati minutažo, predvsem pa jim najti pravo vlogo. Prav to je bil največji izziv zame. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da se je bilo treba kosati s turškimi ligaši,« priznava Nachbar. »Veliko pogovora je bilo treba z igralci, da je vsak razumel, kam sodi. Bolj ali manj so vsi sprejeli dejstva.«
Slovenskih košarkarjev to pot ni bilo v Istanbulu. Za udeležbo na teh predstavitvenih tekmah je bilo treba odšteti 2000 dolarjev, igralci pa so imeli na voljo izvrstne pogoje.
Srečanje z Vujačićem
»Če si igralec z določenim renomejem, potem takih turnirjev ne rabiš. Tako ali drugače boš dobil klub. Če pa si neafirmiran, ali pa bi rad na drugo tržišče, potem je to idealna priložnost,« pravi Nachbar, ki je v ekipi postavil nekaj akcij v napadu ter osnovna pravila v obrambi. Ritem tekem je bil oster, malodane hujši kot na evropskem prvenstvu, zato je imelo kar nekaj igralcev težave s fizično pripravo. Posebnih priprav na posamezne tekme ni bilo.
Nachbar se je razveselil srečanja z Vujačićem, s katerim sta bila sošolca v srednji šoli in soigralca na Polzeli. »V Istanbulu pa sva obujala spomine,« se nasmeje Nachbar, ki ceni Vujačića. »Vedno je bil zagnan, imel je ravno prav tisto pravo mero športne sebičnosti, kar se je izkazalo za dobro na njegovi športni poti. Hitro je še iz Slovenije. Ostal je predrzen in navihan, to pa ga je držalo pokonci in rešilo,« Sašo opiše Nachbar.
Bokijev brat
Po tem delu v Turčiji je Nachbar še bolj odločen, da se preizkusi prek meje, vleče ga na Zahod. Mika ga članska košarka, v Sloveniji pa ne vidi svetle perspektive. »To sem spoznal v zadnjih petih letih, da stanje slovenske košarke ni ravno dobro,« pravi Grega, ki uspešno deluj v mlajših selekcijah ŠD Koš Koper, kjer so se kalili tudi Matej Rojc, Gregor Hrovat, Vlado Čančar in Alen Hodžič.
Za konec pa smo Grego povprašali, če ga in na kak način ga še danes spremlja dejstvo, da je brat Boštjana Nachbarja. »To sem poslušal že kot igralec v mlajših selekcijah. To sem dal na stran. Če bi me vrglo s tira, potem ne bi nikoli igral košarke. Dejstva se zavedam, a sem vedno iskal svojo pot, svoj način. Da naredim lastno zgodbo. Tudi v trenerskih vodah bo tako.«
Poleti se Grega, tudi komentator tekem na TV Slovenija, vrača v Turčijo.