Več Trifunovičev za več Radosti v naši košarki

Na mladih svet stoji, to poslušamo iz dneva v dan. Slovenski klubi se trudijo, da tem mladcem dajejo minutažo, eni manj, drugi bolj uspešno, večina pa po sili razmer, ker je zmanjkalo denarja za kvaliteto iz tujine.

Kraljević in Dončić

Mladim nam odhajajo. Na boljše, na tuje. »Ni problem v denarju, ki bi ga dobil, ampak v Sloveniji ne vidim kluba, ki bi mu lahko zaupal razvoj svojega sina,« pravi Mario Kraljević, ki je sina poslal na kaljenje v Šibenik. »Pa saj to ni slabo, da so na tujem. Tam napredujejo, čez čas pa bodo ta znanja prinesli v Slovenijo,« v odhodih v tujino ne vidi nič slabega Saša Dončić, čigar sin Luka z meteorno hitrostjo napreduje v Realu.  Košarka je že dobila resno konkurenco v ostalih športih, del mladine nam vzame moderna tehnologija, dodatno (krivično) selekcijo pa dela košarka sama oz. jo je delala.

Brez kampa, brez mesta v prvi selekciji

Ni skrivnost, da se je v Postojni izvajala prva prava uradna selekcija. Delali so jo na košarkarskem kampu KZS-ja, ki pa ga je bilo treba plačati. Drugače povedano – nisi bil tam, ni te bilo v prvih selekcijah. Preprosto. V teh časih, ko družine komaj spravljajo konec s koncem, je tak kamp lahko velik finančni zalogaj.

Rado do Remsa

Ve povedati moj dober znanec, da ta selekcija ni bila vedno pravična. Prvi, ki je na to opozoril uradno, pa je bil Rado Trifunovič. Mož čistih in poštenih namenov je prišel leta 2012 na Košarkarsko zvezo Slovenije, kjer skrbi za selekcijo mladih košarkarjev v Sloveniji. Je tudi trener B članske reprezentance.

Sam je opazil, da pa treh igralcev ni v selekciji, pa tja zagotovo sodijo. Zakaj so manjkali? Kampa si niso mogli privoščiti. Rado, pokončen mož, je situacijo pojasnil Iztoku Remsu, ki je bil za ostale sodelavce in trenerje strah in trepet. Večina niti ne bi upala do Remsa. Trifunovič pač. Rems je razumel pojasnilo, fantje pa so se znašli na seznamu, kamor sodijo.

Da bi imeli še več takih Radotov, pa bo tudi več Radosti v naši košarki.