Tudi zaradi pokojnega brata Zorana bi rad uspel med trenerji, danes hodi v službo in vodi 1. ekipo Lige Telemach
Šenčur Gorenjska Gradbena družba je zagotovo najprijetnejše presenečenje uvoda sezone Lige Telemach. Po zmagi proti Zlatorogu so ugnali še Rogaško, ekipa poraza nima, 38-letni trener Igor Kešelj pa je zadovoljen z začetkom, ki pa je le dobra osnova za nadaljevanje nič več.
Čestitke za zmago proti Rogaški. Verjetno je nedelja minila v brezdelju.
»Hvala za čestitke. Ne, tudi v nedeljo smo trenirali.«
Ste pa strog trener.
»V ponedeljek, torej danes, imamo pokalno tekmo s Škofjeločani, zato je bilo treba na trening, da se dobro pripravimo. Ko bo prvi del sezone za nami, bo čas za počitek.«
Zakaj pa igrate že danes pokal?
»Škofjeločani so tako želeli, da imajo v ekipi lahko še Sajevica in Čančarja. Mi bi raje igrali v torek, saj imajo malce starejšo ekipo. A tako pač je.«
Ste se pripravili na Škofjeločane?
»Smo. Moj pomočnik Ernest Novak je naredil dober skavting. Tako kot vedno. Vesel sem, ker imam tako dobrega in lojalnega pomočnika, ki razume košarko. Dober sodelavec je, on je velik plus za ekipo. Ob tem ne smem pozabiti na Simona Rudeža, ki od letos skrbi za fizično pripravljenost moštva.«
So imeli fantje sploh kaj časa, da so proslavili uspeh proti Rogaški?
»Nekaj ga je bilo.«
So smeli spiti kako pivo?
»Tega jim jaz ne prepovedujem. Tudi v moji prisotnosti lahko to storijo. Dovolj so stari, vedo, kaj delajo.«
Očitno pa ste dobro ujeli z njimi.
»Nekaj bo na temu. Moja naloga je, da jih sproščam in jim vnovič nalagam pritisk. Po potrebi in z občutkom.«
Ste jim že pred tekmo z Rogaško obljubili delovno nedeljo?
»Da, a sem jim tudi povedal, da v primeru zmage proti Škofjeločanom dobijo prost torek.«
Ste pričakovali tak uvod sezone?
»Imamo zelo dobro in izkušeno ekipo, od katere se tudi sam učim. Začetek je res dober. Po dveh zmagah sta prišla še Zlatorog in Rogaška. Laščane sem gledal in videl, da jih lahko premagamo. Potem pa smo ugnali še Rogaško, ki je v tej fazi Lige Telemach najbolj kompletna ekipa tekmovanja. Uspeli smo. S takimi zmagami pa rastemo tudi kot ekipa.«
Očitno ste se dobro pripravili na goste.
»Smo, a brez posebne filozofije. Verjeli smo v uspeh! Nismo jim omejili skoka, kar 22 so jih zbrali v napadu. Sicer smo bili pod košem dominantni mi. Igrali smo povprečno, oni tako, kot pač igrajo. Bili so godni za poraz, z nekaj sreče nam je uspelo.
Ste vodilna ekipa lige. Koliko trenirate?
»Po osem treningov zberemo na teden, pet večernih in tri jutranje, slednje ob ponedeljkih, sredah in petkih obiskuje peterica Martinčič, Špan, Pavič, Miljković, Jokić. Trudimo se!«
Sami tudi pridni delate še v službi, od košarke se ne da živeti.
»Situacija je taka, kot je v športu. V klubu so korektni. Kar se domenimo, to dobimo, plače so redne.«
Bi hoteli, da bi živeli le košarke in se z njo bavili 24 ur na dan?
»Seveda želim, a v tem hipu splošna situacija v Sloveniji tega ne omogoča. Na srečo imam tako službo, ki mi omogoča, da sem ves čas prisoten na klubskih košarkarskih aktivnostih.«
Je biti težje varnostnik ali trener?
»Oboje je zahtevno.«
To je Kešljeva 4. sezona na klopi Šenčurja. Prišel je leta 2012, ko je imel klub pet zmag in tri poraze. Do konca je nanizal 18 zmag, a je v prvo ligo napredoval Portorož. V drugi sezoni je z razmerjem 24-2 prišel v Ligo Telemach, kjer je lani obstal, na koncu pa zasedel 9. mesto. V vseh treh sezonah je ekipa igrala na zaključnem turnirju pokala Spar.
Pa letos?
»Ciljamo na ligo za prvaka!«
Z vami sta tesno povezani dve košarkarski imeni – Gašper Okorn in Pixi Subotić.
»Z Gašperjem sva prijatelja, precej se slišiva in vidiva, tudi za kak nasvet ga vprašam. Zelo blizu sem si tudi s Pixijem, s katerim sva v rednem stiku, skupaj pa sva delala v Medvodah, kjer sem se veliko naučil od njega.«
Kako ste se sploh zapisali trenerstvu?
»Več kot 20 let sem igral košarko v Medvodah, po koncu kariere pa sem pri sebi razmišljal, kaj pa če bi šel med trenerje. V klubu sem naprej vodil šolo košarke, po slovesu Toneta Bohinca pa tudi člane, takoj smo napredovali iz 2. SKL v 1. B. Potem sem deloval še v Hrastniku, Parkljih Ljubljana, vnovič v Medvodah, zdaj pa sem v Šenčurju.«
Kaj vas žene naprej?
»Motiv je moj pokojni brat Zoran. Igral je v vseh mlajših reprezentančnih selekcijah, kjer je bil skupaj z Benom Udrihom. Ko je umrl, sem pri sebi sklenil, da če njemu ni uspelo, pa bom za oba skušal nekaj narediti sam.«
Brat je tragično umrl avgusta 2003 na cesti med Krškim in Brežicami, zanj je bilo usodno trčenje s tovornjakom.
»Hudo je bilo… Zelo sva si bila blizu, prava brata v tem pomenu besede sva bila. Njegova nesreča me je sezula… Saj niti ne znam povedati…. Hvaležni pa bomo večno Igokeji, ki nam je takrat stala ob stran.«
In dodaja:
»Zoran je bil mesec dni član Igokeje, vsi so ga imeli tako radi. Še danes se redno slišim s predsednikom kluba Borisom Spasojevičem.«