SOBOTNA ZGODBA: „Imamo štiri neodvisne trenerje, ostali bežijo iz košarke!“

v rubriki
ABA Liga
s kategorijo
Novice
.

Košarkarji trenerji so spet na tapeti. Ni jim lahko. Trajajo od danes do jutri. Predvsem pa so vse prevečkrat orodje v rokah uprave, svoje s svojimi potezami dodajo še sodniki. Da, včasih upravičeno, prostakov in neotesancev na trenerski klopi ne potrebujemo. Da manjka sodnikom nekaj pedagogike in ustreznega znanja komunikacije, pa se žal potrjuje iz tekme v tekmo.

Pa trenerji? Bežijo iz košarke. Vsak, ki ima priložnost in primerno izobrazbo, si oddahne, ko si najde službo za nedoločen čas, praviloma na kateri izmed osnovnih in srednjih šol. “Drago, imamo štiri resne in neodvisne trenerje, ostali bežimo!” mi je pred dnevi dejal znanec.

Ni lahko

Razumljivo. Trenerski poklic je preveč nepredvidljiv, trenerji in njihove osebne ter nenazadnje tudi družinske usode pa večkrat v rokah teh, ki se jim o trenerskem poklicu ne sanja. Zakaj bi si razbijal glavo s tem, ko pa lahko precej komotno živi v drugi stroki, ki mu nudi neko sigurnost in osebnostno-karierni razvoj. V slovenski košarki tega s trenerji ni. Predvsem pa se zdi, da imamo za domače strokovnjake precej strožja merila in pričakovanja.

Na tuje, da je pokazal, da velja

Primer: Dejan Jakara. Izobražen, bister, šolan. Da je dokazal, da nekaj velja, je moral za leto dni v tujino, kjer je naredil posel. S stilom: v tujini se ni kot pijanec plota oklepal posla, ampak se je s stilom poslovil. Ker ni mogel , še manj pa želel prek svojih načel. Vrnil se je domov. Izpraznilo se je mesto v domžalskem Heliosu, kjer je bil kar čez primeren kandidat. Da je pravi izbor, je dokazal v mesecu dni. Vse skupaj pa potrjuje dejstvo, da je najtežje biti prerok v domači vasi.

Kdo sodi v to četverico neodvisnih?

V prvi vrsti zagotovo Sašo Filipovski, ki dokazuje, da je najbolj potenten slovenski trener. Kjer je delal samostojno in sam odločal, je naredil posel. Slovenija, Turčija, Francija. Ob ureditvi razmer v evropski košarki je Filipovski logičen izbor za naslednjega selektorja Slovenije.

Med samostojne in neodvisne sodi tudi Jure Zdovc, ki je v karieri naredil dovolj, da bi lahko mirno živel. A ga mika trenerstvo, vzame pa tisto, kar mu ustreza. Romanu Liscu je ob tokratnem snubljenju v Olimpijo mirno rekel „ne“. Mimogrede: Jure, vse najboljše za 52. rojstni dan. Vse najboljše na tem mestu še eni svetovni legendi – Matjažu Smodišu, ki je tak isto slavil 13.12. 2018.

V ta krog prištevamo tudi Damirja Grgiča, ki uspešno vodi slovensko žensko reprezentanco in ŽKK Cinkarno Celje. V klubu mu brezpogojno zaupajo, Grgič in ekipa v klubu pa je razvila celjski klub v glavni produkcijski center v jugovzhodni Evropi.

V to kategorijo dajemo pogojno še Zmaga Sagadina, ki je sicer v pokoju, a je bil blizu vrnitve v Petrol Olimpijo. A je želel direktno odgovarjati predsedniku Tomažu Berločniku. Ker to ni šlo, je nemudoma rezerviral letalsko kar za Tajsko, kjer bo preživel mrzlo evropsko zimo.

Blizu temu kvartetu je zagotovo tudi Simon Petrov. Lani je prišel na klop Krke, kjer mu ni bilo lahko. Če ne bi Jošilu in Marinelliju pošle moči, bi postal lani državni prvak s Krko, ki jo je ekspresno vrnil v Ligo ABA 1. Imam pa jajca, da na posamezni tekmi v regiji sočasno razvija po tri mlade domače igralce. Včasih trpi rezultat, a Petrov verjame v svoje delo. Miha Škedelj je resno potrkal na vrata članske reprezentance, pa je jasen odgovor vsem.

Kdo bo rešil slovenske trenerje in jim zagotovil boljše pogoje za delo in okrepil njihov slab položaja? V prvi vrsti oni sami. Zato pa potrebujejo resen sindikat!