Recept za uspeh Miamija: Dajte Gogiju žogo!

V noči iz petka na soboto so Miami Heati odigrali tekmo z Dallas Mavericksi, in jo dobili s kar 24 točkami razlike (106:82). Kako? Žoga je bila večino časa v rokah Gorana Dragića, ki je v sistem igre Vročice vpeljal svoj način igranja, in z njim na parketu je Miami tekmo dobival s kar 27 točkami razlike!

Kakšen je Goranov način igranja? Seveda govorimo o hitri košarki, kjer žoga kroži, in se vse odvija na hitrosti, ki ji obrambni igralci preprosto ne sledijo, sploh če upoštevamo, kako kvalitetne igralce ima na svojem spisku Miami. Mnogi so mnenja, da je bila to predvsem posledica dejstva, da je Dwyane Wade tekmo začel s klopi, kar je odprlo igrišče Goranu in njegovi prvi enoti, ki ji je tako sijajno poveljeval.

Dragić je tekmo zaključil s 15 točkami, sedmimi podajami, štirimi skoki, tremi pridobljenimi in le eno izgubljeno žogo. Statistika seveda ni toliko navdušujoča, sploh če jo primerjamo z Goranovo statistiko iz njegove najboljše sezone v ligi, a kar je najbolj pomembno – videli smo, česa je Miami zmožen, če mu poveljuje le Goran.

https://www.youtube.com/watch?v=FZXtwRwCVIg

Veliko se je pisalo o tem, kaj vse je Dragić izgubil, ker letos ni zaigral za reprezentanco, zakaj je njegov začetek nove sezone slabši, kot smo ga bili vajeni do zdaj, itd., ampak čas je, da pozabimo na poletje in začetek sezone. Kar je bilo, je bilo. Sprijaznimo se, da je imel pri igranju Dragića za reprezentanco, prvo in zadnjo besedo predsednik Miami Heata, Pat Riley, in vse, kar je Riley naredil, je naredil za dobro svojega kluba in v končni fazi, za dobro Dragića.

Vsak igralec potrebuje nekaj časa, da se ujame z novimi soigralci. Da, Dragić je v novo sredino, Miami, prišel lani februarja, in je imel na voljo skoraj dva meseca, da se je s soigralci spoznal, a vedeti moramo, da je bila minula sezona Miami Heata ena izmed sezon za pozabo. Potem, ko so kar štiri sezone zapored zaigrali v velikem finalu, se jim v prejšnji sezoni ni uspelo uvrstiti niti v končnico. Potem so bile tu še težave Chrisa Bosha, ki je zaradi krvnih strdkov v pljučih sezono zaključil ravno takrat, ko se je Vročici pridružil Dragić. Kaj to pomeni? Da Goran in Bosh na parketu skupaj nista odigrala niti minute, seveda.

Zdaj pa nazaj k Dragiću in trditvi iz naslova prispevka.

Splošno znano dejstvo, ki se ga učimo že v osnovni šoli, pri pouku biologije je, da dva alfa samca v isti skupini ne moreta soobstajati. Zato se samci med seboj spopadajo in na ta način kažejo svoj primat v krdelu.

Vse skupaj preselimo na primer košarkarske ekipe, Miami Heatov. V njej imamo tri igralce, ki so posebej dominantni z žogo – Chrisa Bosha, Dwyanea Wadea in Gorana Dragića. Opazili boste, da v to skupino nisem štel Luola Denga in Geralda Greena, ki tudi, vsak na svoj način, zahtevata žogo v svojih rokah.

Sodelovanje Dragića in Wadea na parketu ne bo delovalo tekom celotne sezone. Preprosto ne more. Zanimivo, Dragić se je iz podobne situacije umaknil lani februarja. V Phoenix Sunsih je imel poleg sebe Erica Bledsoea in Isaiaha Thomasa, oba igralca, ki sta zahtevala žogo v svojih rokah, in na ta način kreirala igro zase in za svojo ekipo. In medtem, ko je samo z, na primeri, Bledsoeom na parketu, Goran še lahko igral, saj Bledsoe seveda ni na nivoju Wadea, se to z Wadeom ne bo zgodilo.

Kar precejkrat v tej sezoni se je zgodilo, da je Dragić žogo prenesel v napadalno polovico Miamija, nato pa žogo oddal in stekel v kot, kjer je čakal, kaj se bo razvilo iz akcije. Ali ni ravno to tisto, kar ga je motilo pri igri Phoenixa? Z Dwyaneom Wadeom na parketu, igra Miamija v dosti primerih postane statična, saj vsi njegovi soigralci čakajo, da izvede svojo čarovnijo, iz svojega rokava potegne nov trik, in zadane koš. To seveda ni košarka. Na ta način trpi igra ostalih igralcev. Ne glede na to, kako dobri napadalni igralci so njegovi soigralci, ki bodo v tistem trenutku na parketu, dejstvo je, da mora žoga biti vedno v rokah Dwyanea Wade. To si je seveda zaslužil, in kot prvi zvezdnik svoje ekipe, ima vso pravico do tega, ampak ali je to to, kar je najboljše za njegovo moštvo?

https://www.youtube.com/watch?v=AD2OvjD46Rk

Preprosta rešitev za to, da bi igra Miamija tudi v nadaljevanju sezone tekla na način, kot je tekla proti Mavericksom je, da eden izmed obeh igralcev, Dwyane Wade ali Goran Dragić, tekmo začenja s klopi in poveljuje drugi enoti. Z dvema generaloma na parketu, ki oba potrebujeta žogo v svojih rokah, je tekmo izjemno težko dobiti.

Kaj se je zgodilo proti Dallasu? Wade je tekmo začel s klopi, na parketu prebil le 19 minut, v tem času pa zadel kar pet od šestih metov, dosegel deset točk in zbral sedem podaj. Svoje mojstrstvo je dokazal, kljub izjemno majhni minutaži. A ne smemo pozabiti na ostale igralce! Hassan Whiteside je odigral izjemno tekmo, saj je vknjižil 25 točk in 19 skokov, žoga pa je bila veliko več v njegovih rokah, kot smo vsi navajeni. Zakaj? Wade je tekmo začel s klopi. V nasprotnem primeru bi Whiteside le čakal na svojo priložnost, ko bi mu eden izmed igralcev potisnil žogo v roke pri enem izmed prodorov, to pa seveda ni ravno produktivno.

V nadaljevanju sezone bi moral glavni trener Miamija Eric Spoelstra razmisliti o podobnem načinu igranja. Dragić je veliko boljši pri razigravanju svojih soigralcev, kot je to Wade, in Wade je veliko boljši pri prevzemanju odgovornosti v svoje roke, kot je to Dragić.

Če je tako na parketu le Goran, ki bi lahko igral svojo igro, bi se v tekmo vključili vsi igralci začetne peterke Miamija, ki so več kot sposobni, da vsi dosežejo po 20 točk na tekmo. Tok napada bi bil povsem drugačen, kot pa, če bi bila na parketu oba, Wade in Dragić.

Wade bi lahko z drugo peterko veliko bolje sodeloval. Že na mnogo tekmah v sezoni se je tako pokazalo, da Wade veliko bolje sodeluje z Benom Udrihom na mestu organizatorja igre, kot pa Dragićem. Zakaj? Preprosto – Udrih za razvoj svoje igre ne potrebuje žoge v toliki meri, kot jo potrebuje Dragić. Udrihova igra se razvija okoli dveh driblingov, s katerimi prebije svojega obrambnega igralca, nato pa napad zaključi z metom na koš iz višine prostih metov, od koder je avtomatičen, ali pa s podajo soigralcu, ki potem v veliki večini vodi v koš. Ob njem lahko svojo igro razvije tudi Wade, ki ve, da mu bo Udrih, ki ima v svojih nogah že ogromno kilometrov in na sebi ogromno izkušenj, dostavil žogo natančno tja, kjer jo potrebuje.

Zakaj torej ne bi Spoelstra še na nekaj naslednjih tekmah, sploh pa v težkem januarju, ko bodo Heati v 31 dneh odigrali skoraj 20 tekem (natančneje 17), poskusil igrati na podoben način, kot je igral proti Dallasu? Vzorec ene tekme je sicer premajhen, da bi lahko z gotovostjo trdili eno stvar, a če seštejmo nekatere stvari, ki smo se jih že naučili o Miami Heatih v tej sezoni, je recept za zmago preprost: Dajte Gogiju žogo!