Povratnik leta Matic Rebec v Rogaški našel mir za vnovičen vzpon

»Sezona se je začela, počutim se dobro,« pravi Matic Rebec (185 cm, 1995), ki se po poškodbi desnega kolena (hujše težave s hrustancem) in zahtevni operaciji vrača na parket. Dejansko se je vrnil tja v dresu Rogaške, ki ga je sprejela vsaj za leto dni v svojo sredino. Trener Damjan Novakovič pazi nanj in bdi nad njegovim razvojem.

Še kaj boli koleno?
»Počutim se dobro, ne čutim bolečin, koleno je v dobrem stanju.«

Imate v Rogaški Slatini poseben trening za vas?
»Posebnih terapij ne delam, malce več časa pa posvetim kolenu. A po principu delam vse, kar dela ekipa.«

Kdaj ste bili zadnjič pri zdravniku?
»Pred mesecem in pol sem opravil pregled, zadnjega pa pred tednom dni. Vse je v najlepšem redu.«

Je bilo kaj treme pred zadnjim obiskom zdravnika?
»Nisem se bal. Ni me bolelo, koleno ni zatekalo, zato sem vedel, da ne bo slabih novic.«

Vas je spremljal kak poseben občutek pred prihodom na drug konec Slovenije?
»Nisem vedel, kako delovalo koleno. V Rogaški sem lahko rekel, da me boli, da bom vadil na strani in počakal, da mine. V kakem ABA-ligašu si tega ne bi mogel dovoliti.«

Za vami so težki časi.
»Res je. Pred sezono 2014/2015 sem pričakoval, kot drugi, da bo to moje odskočno leto. Zgodila se je poškodba. S tem sem se sprijaznil in se odločil, da se vrnem še močnejši. Zdaj sem pripravljen na normalno igranje.«

Vam je žal, ker vas danes ne bo v ekipi Helios Sunsev, ki igra prvo tekmo Fibinega pokala?
»Ni mi žal. Prišel sem v Rogaško, to se bo pokazalo za dobro potezo.«

V Domžalah niste bili na isti valovni dolžini.
»Niso me pustili v Olimpijo, potem so se odločili, da me skušajo prodati za čim več denarja, a sem se poškodoval, potem so se me želeli znebiti. Ko sem prišel v Domžale, so bili tam drugi ljudje, potem so prišli novi obrazi, ni mi bilo težko, ker sem odšel.«

Kluba niste iskali dolgo.
»Precej hitro se je zgodilo. Z Damjanom Novakovičem sva dobro sodelovala v času reprezentance do 20 let. Potem sem se domenil še z g. Kidričem.«

Kako je v Rogaški Slatini?
»Lepo. Imam stanovanje. Ljudje so me lepo sprejeli.«

Kako pa izgleda vaš košarkarski dan?
»Po zajtrku sledi trening, ki se začne ob 10 . uri. Temu sledi kosilo in počitek. Sledi še večerni trening, povsem košarkarsko.«

Kaj sploh pričakujete od te sezone?
»Prišel sem se dokazat. Novakovič se zaveda, kaj lahko dam, sam pa vem, kaj od mene pričakujejo.«

Kakšen cilj ima ekipa?
»Prvi in osnovni cilj je liga za prvaka. Potem pa je vse mogoče. Skozi prvi del se bo videlo, kam sodimo.«

S kom se največ družite?
»Z vsemi sem si precej blizu. Poznam pa že iz Domžal Miho Fona, z Dejanom Milašinovičem sem se dobro ujel ter z vsemi ostalimi. Lepo mi je, vsi so dobri soigralci in pravi ljudje!«

Trener Novakovič skuša vsak teden najti tekmeca, ki bi popolnil precej razredčen termin tekem. Pred tednom dni je v Rogaški padla Cibona. Saj ne da vas podcenjujemo, pa vendarle – je Cibona nastopila v popolni postavi?
»Igrali so vsi razen Jasmina Hukića! Mi smo se predstavili v zelo dobri luči, oni so bili v krču. Zato na koncu tudi velika razlika.«

Zagrebčani so hoteli tudi vas v svojo ekipo, zato ste jim iz prve roke dokazali, da jim je lahko žal. Ste imeli motiv več, mar ne?
»Na vsaki tekmi skušam dati svoj maksimum. Podzavestno sem moral res imel nekaj motiva več, čeprav dvomim. Bistveno je, da smo zmagali.«

Hudi časi so za vas preteklost. Ali po teh težav kaj drugače gledate na košarko?
»Moram reči, da v košarki še bolj uživam. Najtežje pa je bilo takrat, ko nisem mogel igrati. Zdaj uživam v vsem, treningu in igranju tekem!«

Kdo vas je stal ob strani, ko je bilo najtežje?
»Družina in moj zastopnik Pero Dujmović, hvala jim!«

15 podaj in 33 točk Rebec je bil lani izbran v prvo peterko EP U20 v Grčiji, kjer je Slovenija zasedla 12. mesto. Z devetimi podajami na tekmo je Rebec postavil nov mejnik, rekorden izkupiček (15) mu je uspel na obračunu proti Veliki Britaniji. Za nameček je Grkom nasul še 33 točk na tekmi 3. kroga.