Občudoval je Tonija Kukoča, učil se je pri Juretu Zdovcu

Ante Nazor je v svojem drugem mandatu na klopi Zadra popeljal Dalmatince na prag preboja v pokal EuroCup. Odločilno tekmo so Zadrčani morda izgubili prav v soboto v Novem mestu, kjer jih je pokopal Krkin Američan Malcolm Armstead. Nazor si s tem ne beli glave, deluje v težkih razmerah, njegovi mladi igralci pa napredujejo in se kalijo. 35-letni Nazor je bil tudi uspešni selektor kadetske in mladinske reprezentance Hrvaške – s kadeti je bil evropski prvak, z mladinci pa srebrn v Evropi in bronast na svetu.

Kako je vam kot rojenemu Splitčanu na klopi Zadra?
»Ni težko, prej lepo! Pa saj sem že drugič na klopi Zadra. Tu imam precej prijateljev, mesto dobro poznam. Prijetno je delati v takem košarkarskem mestu.«

Pa je bilo vedno tako lepo?
»Ko sem šel prvič za trenerja v Zadar, moji prijatelji niso ravno najbolj navdušeni nad to idejo. A so mi že oprostili, ker sem šel v Zadar za trenerja.«

Pred letom in pol sta vas hotela tako Zadar kot Split.
»Split je takrat igral v Ligi ABA, bil sem tudi v konkurenci za glavnega trenerja, ko je bil športni direktor Nikola Vujčić. Vmes sem bil na svetovnem prvenstvu U17 v Litvi. Zadar se je javil, bil je zelo konkreten. Dal sem jim besedo, vse sem se dogovoril z Brankom Skročejem. Potem so se oglasili še Splitčani. A dane besede Zadru nisem želel prelomiti!«

Tako načelnih ljudi je vse manj v košarki.
»Res je tega malo. A tudi v življenju je tako, da ni vse tako, kot bi mi želeli. Dane besede pa so odvisne od človeka. Tako je tudi v športu, ki se mora vrniti k svojim prvinskim temeljem.«

Ste idealist?
»Morda pa res.«

Kako je tak idealist prišel v košako?
»Splitčan sem! Bil sem v petem razredu, ko je Jugoplastika navduševala po Evropi. V letih 1989 – 1991 so bili evropski klubski prvaki. Harali so. Kukoča, Rađo, Perasovića in Sobina smo gledali kot bogove! Pa tu so bili še Ivanović, Sretenović, Savić, Pavićević. Ko je ekipa Jugoplastike trenirala med sabo, sta bili ti dve peterki boljši od 90% vseh ekip, s katerimi so igrali.«

In nadaljuje:
»Ko kot otrok spremljaš take veličine, te zaznamujejo za celo življenje!«

Kakor vem, ste skušali postati košarkar.
»Bil sem igralec tja do mladinske ekipe. Nekaj tekem sem odigral tudi za člane. Potem pa sem šel študirat na fakulteto za šport. Hitro sem začel delati z otroki v šoli košarke.«

Je pomembno, da gre trener skozi vse faze – od vodenja najmlajših ekip, da bi bil enkrat uspešen članski trener?
»Mislim, da je to zelo pomembno. Nisem imel odmevne igralske kariere, sem pa zato metodični del preizkusil in izoblikoval od najmlajših selekcij pa do članov. Dejansko sem dal skozi vso košarkarsko abecedo, vse pa izkusil na svoji koži. To so dragocene izkušnje.«

Uspehi so se kar lepili na vas.
»Bil sem državni prvak s kadeti (2006), potem leto za tem še z mladinci, tudi številne reprezentante smo imeli. Zavoljo dobrega dela sem dobil vabilo Hrvaške košarkarske zveze, da vodim kadete in mladince. Deloval sem tudi v BiH (Čapljina). A prej omenjeni metodični del mi je pomagal, da sem uspel preko vsega. Še danes mi zelo prav pride, ko delamo z mlado ekipo. Če teh znanj nimaš, potem ne moreš mlade ekipe in teh mladih fantov vsak dan učiti in izobraževati.«

V kakšni kondiciji je hrvaška klubska košarka?
»Obsojeni smo na proizvodnjo. Minili so časi, ko se je kupovala vse po vprek, denarja pa je bilo obilo.«

Tudi vaš Zadar je imel vnovič finančne težave.
»Težko nam je. Klub je šel skozi fazo preoblikovanja. Zdaj so se javili še nekateri upniki, zato so nam blokirali račun. Od novembra nismo dobili plače, a sem prepričan, da bo to v prihodnjih desetih dneh rešeno. Tako nam je obljubila uprava.«

Kako vam uspeva vsak dan motivirati igralce, ki za svoje delo niso plačani?
»Včasih je res težko. A se morajo ti mladi igralci zavedati, da že danes delajo in trenirajo za novo pogodbo. Če ne bodo danes pravi, jih ne bo nihče opazil. Ves čas se morajo truditi, igrišče je edino pravo merilo.«

Američan Florence je profesionalec, ki živi od košarke.
»Imeli smo nekaj pogovorov, naša uprava pa je dala nekaj garancij, zato se je vrnil in spet igra.«

Vas je strah za prihodnost košarke na področju Lige ABA?
»V naši regiji talentov ne manjka, tudi sam sem jih v minulih letih vodil precej: Daria Šarića, Hezonjo, Domagoja Bošnjaka, Marka Arapović…. Talenta je dovolj, denarja precej manj. Zato dragi nakupi ne pridejo v poštev. Vse bolj se zdi, da bo morala Liga ABA postati kar neka razvojna liga.«

Nam bo to uspelo?
»Stroka je najbolj odgovorna za to. Uspe pa lahko le, če ima podporo uprave. Ta je ključna. Tudi sam sem imel nekaj kriznih trenutkov v Zadru, a me je uprava vedno podprla in mi stala ob strani. Z dobrim delom sem se jim skušal za to oddolžiti.«

V tej sezoni ste z mlado ekipo naredili veliko.
»Zavedamo se, da smo presenečenje. Pot do tja pa je bila dolga in naporna. Ker ni denarja, da bi kupovali igralce, smo jih morali stesati sami. Veliko odrekanja, potrpežljivosti in volje je bilo treba, da smo danes tu, kjer smo.«

Publika sprejema, da so danes drugi časi, ko je težje delati in še težje biti uspešen?
»Zadar je specifična sredina. Navijači zelo pozitivno vplivajo na našo ekipo. Smo tudi na tretjem mestu po obiskanosti domačih tekem, takoj za CZ in Partizanom. Publika ceni naš angažma in požrtvovalnost. S tribun prihaja adrenalin, ki se prenese na ekipo. Ni presenečenje, da smo ravno zaradi publike in tega adrenalina dobili nekaj pomembnih tekem na krilih naše publike.«

Na svoji trenerski poti pa ste sodelovali tudi s Slovenci.
»Bilo je v sezoni 2003/2004, ko sem bil pomočnik Juretu Zdovcu v KK Split. Leta 2004 smo postali pokalni prvaki, to pa je bil tudi zadnji naslov za Split.«

Kaj ste se naučili od Zdovca?
»Takrat je imel Split v vodstvu izjemne ljudi – Dino Rađa je bil predsednik, Velimir Perasović športni direktor, Zdovc pa trener. Perasović je vedel ogromno o gibanju brez žoge, Rađa je bil ekspert za igro centrov, Zdovc pa je znal vse združiti v celoto. Kjer je bila na prvem mestu obramba, temu pa je dodal sodelovanje in komunikacijo. Kot nekdanji izjemni playmaker mi je kot mlademu trenerju odprl novo dimenzijo košarke. Takrat so mu igralci izredno zaupali in verjeli vanj.«

Sta ostala z Zdovcem v stiku?
»Seveda.«

Ob takih uspehih, ki jih nizate, je pričakovati, da boste kmalu zapustili Zadar. Hotela vas je Cedevita.
»Lani so iskali pomočnika Jasmina Repeše in nekoga, ki bi vodil njihov B program. Sam sem velik lokalpatriot in menim, da je košarka doma v Dalmaciji. Pa tudi družno imam tu. Prepričan sem, da bo še priložnosti.«