Nocoj debitira Luka Dončić, Radio Slovenija pripravil izjemen dokumentarec!

v rubriki
Liga NBA
s kategorijo
Novice
.

Prvi radijski dokumentarec o Luki Dončiču: Luka Dončič na poti med zvezde. je slovensko občinstvo že slišalo, če ste ga zamudili ga najdete ga na https://val202.rtvslo.si/2018/06/v-sredo-34/ Takrat je bilo jasno, da gre v NBA, ne pa še kam. V dresu Dallas Mavericks je košarkarski čudežni deček blestel že v pripravljalnem obdobju in zdaj res z nestrpnostjo čakamo njegovo prvo pravo tekmo. Ob tem verjamemo, da Slovenci nismo edini, ki imamo visoka pričakovanja, enako velja tudi za mednarodno javnost, je to glavni motiv za recimo ji angleško verzijo, ki ima podoben naslov: Luka Dončič -becoming a Wonderboy, avtorjev Francija Pavšerja in Luke Petriča? Z obema se je pogovarjal Uroš Volk.  

Kaj te je Franci sploh povleklo v ta projekt?
FRANCI: Prepričan sem, da zgodba o Luki Dončiču zanima tudi tujo javnost, ker ob tem lahko dodatno predstaviš tudi slovensko košarko in Slovenijo. Najprej smo razmišljali, da bi slovensko verzijo zgolj prevedli, a to vendarle ne bi bil pravi način. Bilo bi težko poslušljivo recimo za Američane. Zato smo gradivo posneli na novo, cilj pa je bil, da zgodbo sestavimo preden se začne NBA sezona. Zdaj o Luki odkrivamo še veliko novega, še bolj ga bo spoznala tuja javnost, a s tega našega zornega kota, vmeščenega v okolje v katerem je odraščal vendarle ne. Američani nikoli ne bi mogli dobiti te slike, ki smo jo mi dobili med njegovimi prijatelji, soigralci, trenerji.

Koliko pa se dejansko slovenska verzija razlikuje od angleške?
FRANCI: Tu je treba vedeti, da je ciljno občinstvo drugačno. Pri tistem v slovenskem jeziku sploh nismo sproti navajali ljudi, ki so govorili o njem. Kar nekako samoumevno se nam je zdelo, da jih bodo prepoznali po glasu. Navedli smo jih na koncu. Tuji javnosti pa te ljudi moraš predstaviti tudi s kakšnim stavkom več. V Sloveniji je dovolj če samo izgovoriš ime Boštjan Nachbar, pa vsi vedo kdo je, tuja javnost tu zahteva še kakšen stavek več, da ne govorim o Edu Muriču ali pa kakšnem od trenerjev.

Luka Dončič ima devetnajst let, prav veliko zvočnega arhiva o njem niti še ne more biti. Je to predstavljalo kakšno težavo?
LUKA: Veliko arhiva ne, a vseeno je že toliko časa na sceni in tako poseben, da so ga nekateri spremljali že od prvih korakov. O najkoristnejšem igralcu evrolige, članu najboljše peterke na Eurobasketu zanesljivo obstaja že velik nabor mnenj. Ni bilo težav nabrati gradiva, sploh ne v Sloveniji. V veliko pomoč so nam bile vsebine Fiba-e, rabili smo posnetke angleških komentatorjev, slovenske Francijeve smo imeli. Rabili smo posnetke novinarskih konferenc, kjer nas ni bilo, tudi v vodstvo eurolige so nam prijazno odstopili želeno gradivo. Težava je bila le pri enem posnetku, kjer lastnik zvočnega gradiva ni bila košarkarska organizacija, pač pa zasebno špansko telekomunikacijsko podjetje. Zahtevali so denarno nadomestilo. Drugod smo samo razložili kaj počnemo, predvsem pa nam je bilo lažje zaradi tega, ker je šlo samo za audio gradivo.

Radijskih dokumentarec ni prav pogost žanr, opišita malo delovni proces?
FRANCI: Večinoma se je delo zavleklo pozno v noč (smeh). Prvi projekt je vzel mesec dni, ta drugi mogoče dva. Res pa je, da nas je bilo zdaj tudi nekoliko več. Na srečo smo v športni redakciji vajeni shranjevati, arhivirati posnetke. Kot bi slutili, da bomo nekoč delali zgodbo o njem. To je že na začetku olajšalo delo. Najprej se je treba skozi ves ta arhiv prebiti, potem pa sestaviti nit zgodbe, in nanjo nizati te bisere. Od Luke Dončiča malega dečka, do zvezde. Sam osebno recimo ne maram takšnih vzdevkov, kot smo mu ga prilepili v naslovu našega izdelka. A bolj ko razmišljaš, bolj ugotoviš, da ga drugače niti ne moreš opisati. Wonderboy. Skupaj z njim smo se trudili čim bolje predstaviti tudi ostale slovenske športne ase, zvezde. Recimo Anžeta Kopitarja, ki tudi govori o njem, pa Goran Dragiči in že prej omenjeni Nachbar. Pa Igor Kokoškov, ki nas je popeljal do zlate medalje, prek njih smo želeli poudariti kakšno spoštovanje uživa ta najstnik. Ob snemanju je bilo na nek način celo dolgočasno poslušati samo hvale, a tako pač je.

LUKA: Dve ravni sta v tem dokumentarcu. Ena je bolj tekmovalna, prek njegovega košarkarskega odraščanja v najboljšega evropskega košarkarja v Madridu in v slovenski reprezentanci, druga pa je kako je Luka Dončič postal Luka Dončič. Zgodbe z igrišča v domači soseski, zgodbe o prihodu v Olimpijo in ekspresnem preskakovanju košarkarskih kategorij.

FRANCI: Poskušali smo predstaviti tudi to njegovo človeško podobo. Veliko takšnih drobnih stvari, ki povedo o njem nekaj več. Kako je pošiljal svojim nekdanjim soigralcem že ko je bil v Realu in tudi zdaj v ZDA sporočila spodbude, ko so bili poškodovani. Pa prvi trening v slovenskem reprezentančnem dresu, na katerem je prilepil blokado Gašperju Vidmarju, orjaku in pokazal kdo je kdo. Tudi s kakšno anekdoto smo ga orisali, manj s suhoparnimi opisi.

LUKA: Večino gradiva smo posneli v Sloveniji. Nekaj pa tudi v tujini, ob gostovanjih slovenske košarkarske reprezentance. Med delom na dokumentarcu pa se seveda tudi vsakodnevnemu delu športnega novinarja nisva mogla izogniti. Michael Mansky je odlično povezal vsebino, Katja Černela pa dodala piko na i z zvočno zasnovo celote.

FRANCI: Še nekaj je treba poudariti. Marsikaterega sogovornika smo morali nadlegovati v tej meri, da smo mu zastavljali praktično eno in isto vprašanje. Saj je brez slike za naš izdelek kakovost odgovora še toliko bolj pomembna.

Predvidevam, da je celotnega nabranega gradiva precej več kot ga bomo lahko slišali v dokumentarcu? Zdaj čakamo tretji del, o Dončiču NBA zvezdi?
FRANCI: (smeh) Seveda razmišljam tudi že o tem. Kakšnega posnetka nam je bilo žal, a časovno smo se morali omejevati. Posneli smo toliko sogovornikov, na koncu pa smo zunaj pustili Šarunasa Jasikevičiusa, Željka Obradovića, Dimitrisa Diamantidisa, ki so bili polni hvale na Lukin račun, a nam v končni verziji niso šli v kontekst. Zanimivo mi je bilo brati tudi stare komentarje v forumu na MMC-ju, ko je šel s trinajstimi leti v Madrid pri trinajstih. Nekateri so zadeli, nekateri grdo zgrešili. Tako težko je biti pameten in napovedati usodo nekega športnika. Tega bi se morebiti tudi kdaj lahko lotili.

Koliko pa si Franci odkril novega o Luki Dončiču?
FRANCI: Ko sem delal prvi intervju z njim v Madridu, je bilo težko. Na internetu o njem ni bilo kdo ve koliko relevantnih podatkov, vse kar smo vedeli, smo dobili iz druge roke. Prek opisov nekdanjih soigralcev in trenerjev. Ko sem se lotil prvega dokumentarca o njem, sem bil prepričan, da že skoraj vse vem, pa so se pojavljale nove in nove podrobnosti. Da je treniral judo, recimo. Za engleško verzije sem bil prepričan, da bo tega manj. Pa smo izvedeli, da je na nekem prijateljskem turnirju, še v dresu Olimpije skupaj s soigralci ponoči gledali finale NBA z Dallasom in so jih trenerji dobili ter jih kaznovali s sto krogi teka po igrišču. Fantje iz drugih klubov pa so se jim smejali. Ogromno anekdot nam je povedal Edo Murič, tudi tisto, da je enajstletni mulc Luka Dončič dobil stavo in si prislužil sladoled z zadetim metom s sredine igrišča. Tega sladoleda še zdaj ni dobil od Muriča.

Tudi edini Slovenec zaenkrat v Basketball hall of fame Ivo Daneu je treniral judo.
FRANCI: Zaenkrat edini.