Z Matjažem Smodišem čakal na Sanijevega zdravnika, za slovensko košarko ga skrbi

Uspešni slovenski trener Memi Bečirovič se je po delu v Iranu vrnil v Maribor, kjer živi. Pozorno spremlja košarkarsko situacijo v drugem največjem mestu v Sloveniji. S svojimi idejami pomaga Mariborčanom, da postavijo zadeve na novo. Bečirovič čaka tudi na novice iz Irana, ni pa izključeno, da prevzame katerega izmed evropskih klubov.

Zdaj pomagate v Mariboru, kjer se košarki ne piše dobro.
»S predstavniki KK Nova KBM sem se srečal pri županu, kamor sem odšel zaradi Sanijeve šole. Beseda je stekla, pojavile so se resne namere, da se zadeve v Mariboru postavijo na novo. Vsem nam je jasno, da gre košarka k vragu. Ta mariborski bazen in širše je bil vedno bogat z igralci, tudi sam sem delal tu. Včasih je od tu prišlo več kot polovica vseh reprezentantov v kadetski in mladinski izbrani vrsti.«

In nadaljuje:
»Vsak klub od teh petih, ki bi sodeloval v projektu, bi ostal celota za sebe. Bi pa potem od 15. leta naprej združevali najboljše v kadetske in mladinske ekipe. Oblikovali bi najboljšo člansko ekipo, imeli bi tudi razvojni tim.«

Torej smo blizu rešitvi za mariborsko košarko, ki bo nastopila enotneje in bolj organizirano?
»Ne še. Vse smo dali na papir, do končne realizacije je vedno nekaj ovinkov.«

Vaše ime daje projektu veliko težo.
»Sem optimist. Danes sem v situaciji, da lahko temu namenim nekaj časa in energije, na srečo projekta sem doma. A imam tudi svoje delo, čez par let se bom zagotovo vrnil v Maribor, kjer bom še bolj aktiven, kot pa sem danes. Ni mi vseeno, kaj se dogaja v Mariboru.«

Zakaj je danes temu tako?
»Svoje sta dodali gospodarska in splošna družbena situacija. V preteklost ni potrebno gledati, obrniti se je treba v prihodnosti in začeti delati na zdravih in poštenih temeljih. Maribor si zasluži klub v Ligi ABA! Navsezadnje Maribor je drugo največje slovensko mesto. Le združenim nam lahko uspe, razdeljenim ne. Ne govorim le o Mariboru, tu je tudi okolica, ki gravitira k Mariboru, to so Prekmurje, Ptuj, Slovenska Bistrica, Ruše, Miklavž in ostali. Treba se je povezati.«

V Iranu ste končali uspešno epizodo. Se bo nadaljevala?
»Čakam na izvolitev novega oz. starega predsednika košarkarske zveze. Rekli so, da bo to končano decembra, pa smo že februarja. 15.2. naj bi se zgodilo. Ali bom nadaljeval delo, je odvisno od njih. Morda bo novi predsednik pretrgal z vsem, kar je bilo v mandatu sedanjega prvega moža iranske košarke. Če bo obstal sedanji predsednik, potem je verjetno, da nadaljujem z delom.«

V tem času ne počivate.
»Sem na trgu, čakam na klub v Evropi. Bil bi pravi izziv vnovič voditi enega od evropskih klubov. Kot pa sem rekel – ne zapiram pa vrat niti iranski reprezentanci.«

Kjer ste bili dosedaj, ste vedno pustili pečat.
»Težko govorim o sebi. A vsakič sem pripeljan, da naredim rezultat. Bistveno je bilo, da so mi dali čas in mi zaupali. To šteje. Tako je bilo v Azovmašu, ki je bil ob mojem prihodu 5. ekipa lige, sezono smo končali z dvojno domačo krono. V domžalskem Heliosu smo postali pokalni in državni prvak, Oostende sem pripeljal do finala pokala, ki so ga kasneje osvojili. To nekaj pove o meni.«

Kje so vas Iranci našli?
»Iran in Slovenija sta bila v isti skupini na svetovnem prvenstvu v Turčiji. Sam sem tam bolj zgodaj vstajal in plaval v bazenu, potem sem hodil še v savno. Tam smo se srečali z Iranci. Ostali smo v stiku. Ko so menjali selektorja, je predsednik iranske zveze hotel prav mene. Poklical me je prevajalec, ki dela v Nemčiji. Poslali so mi letalsko karto, odpravil sem se na pogovore, nadaljevanje pa je bolj ali manj znano.«

Z reprezentanco ste bili azijski kontinentalni in pokalni prvak, bili ste najboljši v Zahodni Aziji, ekipo popeljali na svetovno prvenstvo, azijske igre pa sklenili na 2. mestu. Pomagali ste tudi na klubski ravni.
»V Mahramu sem imel pet, šest mladih reprezentantov. Predsedniku zveze ni bilo vseeno, kaj se dogaja v klubu, zato me je prosil, da prevzamem vodenje ekipe. Dvignili smo nivo igre, v finalu pa sva z Markom Milićem priznala premoč Saniju Bečiroviču in Jasminu Hukiću. Bili so precej močnejši, jaz pa srečen kljub temu, saj so ti mladi fantje igrali.«

Kljub vaši pomembni vlogi je vaš sin Sani ostal praznih rok pri ekipi Foolad Mahan.
»To se dogaja v Iranu pogosto. Klub postane prvak, deluje leto ali dve, potem pa kar ugasne. Gre za privat denar. Lastnik se odloči, da ne bo več financiral ekipe, zato klub ugasne. Nihče se ne zmeni za odločitve Fibe in njenega arbitražnega sodišča. Sani se je odločil tudi za civilno tožbo, za to smo že najeli odvetnika v Teheranu. Bo pa precej lažje, če bom sam še naprej prisoten v iranski košarki.«

Imeli ste toliko poguma, da ste v tujino na pomoč poklicali slovenske igralce, kar pri slovenskih trenerjih ni ravno praksa.
»Zakaj pa jih ne bi? Pa saj vsi to počnejo, zakaj pa ne bi še mi svojih? Te igralce in trenerje, imel sem Saša Dončića, najboljše poznam. Kdo nam bo pomagal, če si ne bomo sami med sabo? Poglejte, tudi Jure Zdovc, ki ga zelo cenim in spoštujem, ima ob sebi Jako Lakoviča in Domna Lorbka. Premalo se cenimo…«

Sašo Filipovski je pred leti opozoril, da imamo premalo prodornih managerjev. Je še danes tako?
»V tem hipu le Boris Gorenc agresivno nastopa na svetovnem trgu in se profesionalno postavlja na to managersko mapo. Kjer pa mu ni lahko… Težko je prodreti med agente, ki že imajo veljavo. Moram pa reči, da je Boris pri tem zelo uspešen, treba mu je dati še več podpore vseh košarkarskih akterjev v Sloveniji. Ob tem je še nekaj manjših agentov, ki bdijo nad razvojem mladih. To so Željko Vergot, Mirko Manojlovič, Vlado Gavranovič in Slavko Kotnik.«

Se jih je veliko motalo okoli Sanija, ko je začel opozarjati nase v mlajših selekcijah?
»Bila je kar gneča.«

Kako pa se potem odločiti?
»Po občutku z nekaj sreče. S Sanijem sva bila neizkušena, na koncu sva se odločila za Italijana Balduccija, ki nama je jasno predstavil program, še danes skrbi za brata Lorbek.«

Potem nadaljuje:
»Če bi imeli tako močnega slovenskega managerja, bi ga dali Slovencu. Nekako ima človek občutek, da bo domačin naredil več zame. Saj veš – tujega managerja vedno vprašaš, kateri si na njegovi rang listi, ki jo ima. Sem 10. ali 15. po vrsti?«

S sinom Sanijem sta precej povezana. Kakšen je bil Sani v otroških letih?
»Bil je pravi živec. Preden je začel s košarko, je dve leti treniral judo. V šoli je bil odličnjak. Z ženo sva mu dala jasno vedeti – šola ali košarka. Odločil se je za slednjo, imel pa je najino maksimalno podporo! Zaradi mene in mojega trenerskega dela tega sem se moral še bolj dokazovati. V Laškem in pozneje sem pokazal, da lahko igra tudi brez očeta.«

Po selitvi v Olimpijo in Bologno je bil ves svet Sanijev. Potem pa so se začele težave. Med januarjem 2002 in marcem 2003 so mu trikrat operirali kolena zaradi prirojene napake.
»Po zadnji operaciji je bil bolonjski zdravnik dr. Lelli realen. Rekel je, da bomo lahko srečni, če bo fant lahko normalno hodil, košarke pa ne bo igral več. To nam je povedal, ko smo sedeli v sprejemni sobi. Naju z ženo je spremljal Matjaž Smodiš, ki je pomagal pri prevajanju. Vedel sem, kaj Saniju košarka pomeni. V tem hipu so mi šle skozi glavo vse mogoče misli… Pri sebi pa sem vedel, da se bo Sani s svojo vztrajnostjo in trmo vrnil.«

Pot nazaj je bila trnova.
»Res je, precej je bilo težkih trenutkov. Večkrat sva gledala kako tekmo skupaj. Ob kaki dobri potezi me je vprašal, če bo tudi sam kdaj tako hitro naredil tak košarkarski trik. Trdil sem, da mu bo uspelo.«

Sodelujeta tudi danes.
»Pomagava si. To šteje. Zato sem ga lani vzel v iransko reprezentanco. Veste, trenerji si nekaj zamislimo in to želimo za vsako ceno izpeljati. Sani pa mi večkrat pove, kaj se da in kaj ne… Eno je teorija, drugo praksa. Jaz pa mu pomagam z nasveti, kako naj se loti tekmeca, kako naj skrije svoje minuse in izkoristi pluse.

V slovenski košarki vas že nekaj časa ni. Vse se je končalo z osmim mestom na svetovnem prvenstvu. Mnogi trdijo, da je bilo takrat to podcenjeno.
»Res je, čeprav smo pred prvenstvom ciljali med prvo osmerico. Ko smo prišli v četrtfinale, smo trikrat izgubili. To je bilo razočaranje tudi zame, celotna ocena pa dobra. Želel sem delati naprej. Nekateri so na selektorskem mestu obstali tudi s slabimi rezultati, sam druge priložnosti nisem dobil. Bil sem razočaran. Zaradi vsega skupaj pa leto in pol nisem dobil službe. Ob vsem tem pa moramo biti realni – biti med osem v katerem koli športu na svetu je za nas velik uspeh in ne mačji kašelj. Ko sem razlagal to mojo izkušnjo ljudem po svetu, so se kar za glavo držali, ko sem povedal, da je bilo osmo mesto neuspeh. Kitajci ne morejo napredovati, pa imajo 50 milijonov evrov proračuna, mi pa smo delali zastonj!«

Košarkarska zveza Slovenije danes diha še bolj košarkarsko, ton ji daje dirigent in operativni vodja Rašo Nesterović.
»Super je, ker je Rašo prišel. Imam pa še danes dober odnos z Matejem Avanzom in Iztokom Remsom. Vesel sem, ker prihaja na zvezo tudi Marko Milić – vse v slogu košarko košarkarjem.«

Par mesecev ste že doma. Verjamem, da sta bili že na parih tekmah.
»Ko sem prišel domov, mi ni bilo do košarke, zdaj pa sem spet v igri. Kakovost naše lige je padla, dobra stvar pa je, ker mladi dobivajo več minutaže. Me pa skrbi za prihodnost naše košarke. Baza za vse so klubi. Bral sem vaš pogovor z Predragom Milovićem, ki je rekel, da klubi ne želijo karizmatičnih trenerjev, ker takim ne morejo diktirati svojih želja. S to mislijo se strinjam, dodajam pa, da manjka tudi karizmatičnih igralcev. Taki so ti, ki se vračajo iz tujine, in bi še danes lahko dali doprinos mladim. Marko Milić in Primož Brezec sta doma, njune izkušnje bi prišle vsem klubom v Sloveniji še kako prav. Pa saj ne bosta igrala po 30 minut, 10 ali 15 dobrih pa zagotovo. Mlade igralcev pa bosta učila zunaj in na parketu. V Sloveniji pa je tako, da igralca, ki se vrne domov, tako označimo za prestarega…«

Zveza je v preteklosti reprezentance zaupalo mladim neizkušenim trenerjem. Danes ste prosti vi, Zmago Sagadin, Tomo Mahorič in še mnogi drugi. Take bi rabili slovenski mladci, da jih učijo.
»Italijani so pred leti povezali delo v klubu in reprezentanci. Tako gre. Ne more pa si slovenski trener privoščiti, da dela dva meseca v reprezentanci, potem pa spet čaka. Naj grem potem v fabriko. Če imaš klub, ta želi, da si čimprej nazaj, da pripraviš ekipo in narediš selekcijo. Zato bi bilo vsem lažje, če bi obstajal nek dogovor med zvezo in klubom.«

Jure Zdovc in reprezentanca bodo letos lovili medaljo na evropskem prvenstvu.
»Imeli bomo dobro reprezentanco! Verjamem v Jureta, ki je bil vrhunski košarkar, dober človek je in zna postaviti stvari. To je že nekajkrat dokazal. Ne smemo pa ustvarjati prevelikega pritiska in bremena. Pustimo reprezentanco naj dela v miru, naj ne čuti pretiranega pritiska.«

Sami ste leta 2010 ostali brez Bena Udriha, danes je vnovič aktualna njegova vrnitev.
»Beno je kvaliteten košarkar. Dozorel je, prej ni bil zrel. Nekaj je obljubil, drugo storil. Potem je zahteval poseben status. Ker tega ni dobil, se je umaknil. A to je reprezentanca. Selektor in strokovni štab točno vesta, kaj rabita v danem trenutku. Na voljo je 10 dni, v katerem moraš odigrati 8 tekem. Za tak turnir rabiš 12 igralcev.«

Bi vrnili Udriha?
»Seveda! Saj smo mi trenerji tudi učitelji. Nikomur ne gre zameriti, ker se niso odzvali. Sam bi vrnil tudi Saša Vujačića. Vsi, ki lahko in želijo pomagati, so dobrodošli! Prej so ti igralci razmišljali drugače, a ne gre vleči zamere iz teh časov. Danes so dozoreli. Le da se ne pride na priprave s kako figo v žepu.«