Leta 2001 odpisan iz reprezentance, danes rešuje mariborsko košarko

Kje je Miljan Goljović, je bilo vprašanje, ki smo ga v zadnjih mesecih večkrat slišali. Pa Goljo, tako ga kličejo prijatelji, ni šel daleč, v svojem Mariboru je koval načrte. Ki so tokrat vezani povsem na štajersko prestolnico iz oživitev prvoligaške košarke pod Pohorjem.

»Pred časom smo s somišljeniki odprli Šport Spekter, mednarodni inštitut za razvoj in kulturo športa Maribor. Pa saj otroci danes niti ne vedo, kaj sploh šport je. Bistvena je vzgoja. Upam pa trditi, da je šport najboljši antibiotik za otroke! S tem inštitutom bi radi ozaveščali družbo, torej tudi otroke, predvsem pa njih seznanili z vrednotami, ki jih danes skorajda ni več,« začne Miljan Goljović.

Jih boste vzgajali v duhu košarke, zdaj ko poznate razmere v Mariboru, odkar niste več v Laškem?
»Že prej sem dobro vedel, kaj se dogaja v Mariboru, saj sem ves čas živel tu.«

Situacija ni rožnata.
»Zelo slabo je, ker drugo največje mesto nima košarkarskega prvoligaša. Poglejte to linijo – Hrastnik, Laško, Celje, Šentjur, Rogaška, Podčetrtek, tam lahko dodava še Polzelo in Šoštanj. Na tako malem prostoru se igra 1. in 2. liga. Mi pa nimamo nič, bazen pa velik.«

Pa saj se dela dobro, precej je košarkarskih šol.
»Res je, Sani Bečirovič in Čiro Besedič imata kvalitetno vadbo in organizacijo. Obstaja pa še Maribor Branik, ki igra v 2. SKL, sredina pa rabi pomoč, da se ga pripelje v 1. ligo.«

Zdaj pa se vključite vi?
»Dejansko prihajam v klub kot športni direktor. Predvsem pa si želim, da se pozabi na vse stare zamere. Imamo izvrstno priložnost, da naredimo košarkarsko zgodbo, ki ima izreden potencial. Delamo na področju, kjer vadi okoli 600 otrok!«

Kakšna bo vaša vloga?
»Da organiziram delo na vseh nivojih. Nudil bom strokovno podporo upravnemu odboru, ki skrbi za normalno delovanje kluba. Po drugi strani bom bdel nad vsemi selekcijami in trenerskem kadru.«

To pomeni?
»Do naslednje sezone bomo še izboljšali delo, naredili bomo analizo trenerskega kadra. Sam vedno trdim, da so trenerji nosilci športnega dela v klubu. Če kaj zamudiš pri mlajših selekcijah, ne moreš nikoli več popraviti.«

Od česa klub živi?
»S pomočjo nekaterih sponzorjev in vadnine oz. članarine. Zaenkrat je to dovolj za nivo 2. SKL. Ko bo zgodba resnejša, bo treba več sredstev in več podpore lokalne gospodarske skupnosti.  Predvsem pa moramo dokazati, da smo kredibilni in zaupanja vredni, ob tem pa ne smemo izboljšati sodelovanja z vsemi društvi in košarkarskimi šolami.«

V začetku letošnjega leta je zaokrožil dokument, kjer je bila narisana in napisana košarkarska prihodnost Maribora. Kako ste si zamislili sodelovanje z ostalimi košarkarskimi subjekti?
»Od U15 do mladinske vrste bi morali naše področje zastopati najboljše selekcije. Če imamo fantov za vse ekipi, potem nastopamo z dvema. Želel bi tudi, da bi se dvakrat na leto srečevali vsi, ki kaj delamo v mariborski košarki.«

Bo pri tem pomagal kaj tudi KZS?
»Z Rašom Nesterovičem sem govoril. Povedal je, da je Košarkarska zveza Slovenije vesela in podpira razvoj. Kot pa sem rekel že prej – z dobro infrastrukturo in dejstvom, da je Maribor univerzitetno mesto, moramo pokazati, da mislimo resno.«

In dodaja:
»Bilo bi dobro, da bi KZS v našem mestu spet organiziral kak turnir ali pa kake priprave, da prebudimo in motiviramo Mariborčane. A se tudi zavedamo, da to čez noč ne bo šlo.«

Tudi vam ni uspelo čez noč, ko ste bili igralec.
»Mi pa je bil v veliko pomoč Miloš Mijajlović, ki mi je po odlični sezoni v dresu Radničkega pomagal priti v Slovenijo, postal sem član Bavarie Woltex.«

Pa ste vedeli kam greste?
»Niti ne. Na srečo pa se je ob mojem prihodu začela košarka razvijati. V Sloveniji mi je lepo, od leta 2001 imam v Mariboru tudi stanovanje, tu pa mislim tudi ostati.«

V neformalnem pogovoru pred intervjujem ste večkrat omenili Jureta Zdovca.
»Spremljal sem ga vrsto let. Hotel sem ga spoznati v živo in zaigrati proti njemu, da izvem, kako mu je uspelo biti v peterki takrat izvrstne jugoslovanske reprezentance. Hitro mi je bilo jasno, ko sva z Juretom skupaj zaigrala v reprezentanci. Z Juretom je košarka lahka in preprosta.«

Je bilo kaj dileme pri sprejemanju slovenskega državljanstva?
»Ne, še danes sem hvaležen vsem v KK Zlatorog Laško in g. Iztoku Remsu, da se je tako uredilo. Škoda je le, ker smo zamudili nek rok in sem moral potem čakati. A nič zato. Zame je dres reprezentance svetinja, vse, kar lahko nekdo doseže!«

Na EP v Turčijo pa vendarle leta 2001 niste potovali. Za Slovenijo je igral Arriel McDonald, ki je krepko zamudil na priprave.
»Nikomur ničesar ne zamerim. Bil sem prvi strelec turške lige, Arriel pa evropski prvak z Maccabijem. Dileme ni bilo, čeprav se je vedelo, da Arriel ne bo nikoli več igral za nas.  Selektor Boris Zrinski se je odločil, kot se je. Na mestu organizatorja je imel precej igralcev (Lakovič, Udrih, Bečirovič), na krilu pa le Borisa Gorenca. Sam bi lahko pomagal z dvema ali tremi meti. A bilo je pač tako, kot je bilo.«

Kako pa nogometaši gledajo na vašo novo zgodbo in vlogo v mariborski košarki?
»Zlatko Zahovič nam je je čestital in zaželel uspešno nadaljevanje. Zdaj je vse na nas, da dobljeno priložnost izkoristimo.«

Po 100 točk na vikend! Goljović je pri 15 letih igral po tri tekme na vikend, dvakrat se je zgodilo, da je dosegel po več kot 100 točk v enem vikendu. Najprej je zaigral za člane Sloge Kraljevo, potem še za mladince, za konec pa še za še za Mašinac v 3. srbski ligi. Goljo je bil tudi ta, ki je ob ponedeljkih, sredah in petkih najprej treniral s člani Sloge, potem zamenjal majico in se pridružil mladincem. »Ogreval sem se tako, kot da bi šele začel z vadbo. Če bi ni resno delal od samega začetka, ne bi mogel nikoli več vaditi s člani. Članski trening je bil vedno nagrada,« opozarja Goljo na odnos, ki je včasih veljal, danes precej manj ali sploh ne več.