KOLUMNA: Resničen prispevek NBA igralcev k ekipnemu uspehu

Kot ste opazili že nekaj mojih kolumn nazaj, sem se v zadnjem času bolj posvetil napredni statistiki igralcev v ligi NBA, saj me od nekdaj zelo zanima, kako čim bolj izmeriti njihov prispevek k ekipnemu uspehu. Košarkarski laiki se, po mojem mnenju, vse preveč zanašajo na najbolj očitne statistične kazalce igralcev in jih na podlagi tega ocenjujejo kot dobre ali manj dobre igralce. Zgodba je, seveda, nekoliko bolj široka in marsikdaj dokazuje, da so zmagovalne ekipe tiste, ki imajo v rotaciji igralce, ki so zvezdniki (a tudi veliki porabniki žog) in igralce, ki morda niso najbolj atraktivni ali vodilni v glavnih statističnih kategorijah (točke, skoki, podaje), ampak ekipa z njimi v igri dosega več točk kot nasprotnik.

Tokrat sem se posvetil igralcem v sezoni 2014/2015, ki so sicer več kot dovolj dobri po svojih kvalitetah, a nekako z njimi v igri ekipa za katero igrajo izgublja najbolj pomembno bitko v košarki. Doseganje točk. Poenostavljeno, ko so določeni igralci v igri, njihova ekipa dosega manj točk kot nasprotnik. Njihovi glavni statistični kazalci (točke, skoki, podaje) so lahko celo zelo dobri, a se to ne odraža na skupnem rezultatu moštva. Osnovna hipoteza kvalitete košarkarja je v tem, da bo ekipa dosegala več točk in boljši rezultat od nasprotnika če so določeni košarkarji v igri in ne na klopi za rezerve.

Spodaj je seznam igralcev, ki so sicer cenjeni v NBA ligi, a je statistika v sezoni 2014/2015 pokazala, da so bile njihove ekipe boljše od nasprotnika, ko so ti igralci sedeli na klopi. Med igralci je kar nekaj (tudi za mene) presenečenj, izbrani pa so bili na osnovi igranja vsaj 700 minut v prejšnji sezoni. V oklepaju so ekipe, za katere so igrali v sezoni 2014/2015:

Seveda so nekatere številke samo to, številke, saj ne kažejo večjega pomena kot samo razlika v doseženih točkah. Austin Rivers, Chris Kaman in Leandro Barbosa so bili menjave tudi igralcem kot so Chris Paul, LaMarcus Aldridge in Klay Thompson, zato je jasno, da že po definiciji njihov +/- pada po prvih menjavah navadno proti koncu prve četrtine tekem. Vendar pa tu ni izgovora za Jarretta Jacka, ki v tem statističnem pogledu ne kaže, da je primeren organizator igre za prvo peterko NBA ekipe. Prav tako je veliko strokovnjakov izjavilo, da je Kevin Seraphin podcenjen, a številke iz tabele kažejo, da ni.

Košarka je moštveni šport, ki pa v času individualizma, v katerem živimo zdaj, že dobiva obrise tega individualizma preko najbolj preproste statistike kot je doseženo število točk, s čimer laiki najbolj slavijo posameznika. Ker sem vedno zagovornik ekipnega uspeha, menim, da se tudi v NBA ligi skozi zgoraj omenjeno statistiko lahko slavi ekipne igralce, ki »pridejo v službo« vsak dan in pomagajo svojemu moštvu do uspeha, a niso najbolj prepoznavni ali celo nagrajeni zato.

Z zgoraj omenjeno tabelo lahko tudi ugotovimo, kdo manj pomaga k ekipnemu uspehu. V vsakem primeru je dobro vedeti, da košarka (tudi NBA) še ni podlegla proslavljanju posameznika, ki lahko sam premaga vsa moštva. Na koncu sezone 2014/2015 je bil najboljši dokaz za to najbolj opevani posameznik v NBA, LeBron James.