KOLUMNA: NIŽJA PETERKA – PRIHODNOST NBA?

Rubrika: Liga NBA

unnamedDamir Rađenović je rojen 1976. leta v Postojni. Prve košarkarske korake je naredil v KK Ilirija, nato pa je 6 let igral za vse mlade selekcije Union (takrat Smelt) Olimpije. Košarko je več let igral tudi na univerzi v ZDA, zdaj pa je strokovni komentator NBA tekem na Sportklubu. Kljub zrelim letom je še vedno aktiven igralec.


NIŽJA PETERKA – PRIHODNOST NBA?

Če želite razumeti, kako zelo so NBA ekipe postale zaljubljene v nižje peterke na igrišču, vam v dokaz ponujamo izjavo trenerja Miami Heat, Erika Spoelstre:«Ko je LeBron James igral v Miamiju, mi je bilo žal le to, da najboljšega igralca na svetu nisem postavil na pozicijo centra.« Miami Heat so z nižjo postavo (t.i. »small ball« igra, kakor jo bomo imenovali v celotnem članku) imeli ogromno uspeha, saj so bili prisotni v štirih zaporednih NBA finalih in osvojili dva naslova. In vendar je Spoelstra želel igrati še z nižjo postavo. Takšna je situacija danes v ligi NBA.

Erik Spoelstra in LeBron James (foto: nba.com)
Erik Spoelstra in LeBron James (foto: nba.com)

Nekoč je bil znotraj tekme prehod na »small ball« lahko samomor. Tradicionalna pot do naslova prvaka je šla skozi centrsko pozicijo, ki je bila opornica košarkarskemu znanju. Phil Jackson in njegov pomočnik Tex Winter (ki je v Chicago vpeljal t.i. »triangle offense«) nista bila navdušena nad trenerjema, inovatorjema »small ball«, Donom Nelsonom (Golden State Warriors) in Mikeom D’Antoniom (Phoenix Suns). Nobeno od teh moštev ni bilo pretendent na naslov prvaka NBA ravno zato, ker je bila v končnici igra tako fizična in pretepaška, da so za to bili potrebni »veliki« fantje. Tex Winter je nekoč celo izjavil:«Small ball je zanimiv koncept, dokler ekipa ne pride v končnico.«

Mike D`Antoni
Mike D`Antoni (foto: nba.com)

Vendar tako je bilo nekoč. Golden State Warriors so z letošnjim preobratom v NBA finalu, ko so proti Clevelandu zaostanek 1:2 spremenili v končno zmago s 4:2 in ga dosegli ravno s prehodom na nižjo peterko (center Andrew Bogut je izgubil minutažo, Andre Igoudala, letošnji MVP finala pa je pridobil na minutaži) dokazali, da se je razvoj »small ball« dokončno uveljavil.

Liga, ki se spogleduje z igranjem nižjih peterk, vse bolj na novo ocenjuje pozicijo centra kot jo ni še nikoli. Dokaz za takšno stanje skavtiranja je bil v letošnji poletni NBA ligi v Las Vegasu, ko je ogromno zanimanja med trenerji in skavti poželo predavanje D’Antonia, ki je učil, kako pogosta izguba priložnosti je gradnja napada, ki bazira na poziciji centra, ki igra s hrbtom proti košu.

Za trenerje igra z nizko (ali nižjo) peterko predstavlja dve možnosti. Prvič, ekipi daje možnosti doseči večje število točk v krajšem igralnem času (trojke, protinapadi mimo manj okretnih, višjih igralcev nasprotne ekipe). Drugič, če nasprotna ekipa, ki igra z višjo postavo, upočasni igro, igranje »small ball« košarke predstavlja določeno tveganje, ki pa so ga trenerji danes, tudi v imenu atrakcije, pripravljeni sprejeti (atrakcija je všeč tudi lastnikom moštev, ker tako lahko prodajo več vstopnic in blaga).

Glede na raziskave je trend »small ball« igre pospešen z dvema faktorjema, s posvojitvijo strategije igre, ki bazira na analitiki (ki se je, tudi računalniško, zelo prijela) in z dejstvom, da je talentiranih mladih centrov na svetu vse manj.

Pri analitiki so vse kompleksne analize pokazale eno zelo enostavno stvar. Tri točke so več vredne kot dve. In v obdobju, kjer je t.i. »hand-checking« na branilskih položajih izničen ter je čuvanje rakete vse bolj pogosto (seveda pod pravili lige NBA), je veliko lažje izdelati odprti met za tri točke, bodisi skozi prodore v raketo in podajo, ali pa z dobrim »spacingom«.

Igra »small ball« ustvarja hitrejši tempo in odpira raketo. Kar 18 od 30ih NBA moštev je za polni delovni čas najelo vrhunske strokovnjake na področju sprejemanja odločitev, ki imajo svojo podlago v statistiki in analitiki, ki je v zadnji sezoni dokazala, da igra z nižjo postavo ekipam prinaša več uspeha.

Seveda je odločitev za »small ball« igro v današnjem NBA lažja tudi zato, ker liga živi v pomanjkanju centrov, ki lahko dominirajo (ni Shaquilla O’Neala, Patricka Ewinga, Hakeema Olajuwona, Davida Robinsona, Brada Daughertyja, da o starejših legendah kot so Bill Russell, Wilt Chamberlain, Kareem Abdul-Jabbar in George Mikan sploh ne govorimo). Danes je v ZDA vse manj trenerjev, ki bi visoke igralce že v zelo mladih letih učili centrske tehnike, večino trenerjev, ki bi mlade tega znali naučiti, pa univerze v NCAA najamejo za pomočnike (in jim ponudijo odlično plačo) zato, da bi bili boljši pri novačenju srednješolskih igralcev ravno v njihove univerze. Rezultat takšnih dejanj je tak, da večina centrov iz NCAA v NBA pridejo že po enem letu študija (denar je tu glavni motivator) in resnično ne vedo, kako igrati pozicijo centra. NBA franšize pa danes nimajo časa, da bi posvetili veliko časa razvoju centrov (včasih so bili bolj potrpežljivi). A tudi če se centri v NBA dobro razvijejo, morajo trenerji ekip pretehtati, ali bodo uporabili prednost svojega moštva v višini v napadu na račun slabše hitrosti in reakcijskega časa v obrambi.

Tudi po letošnjem naboru se analitiki spašujejo o tem, ali bodo visoki igralci, ki so bili izbrani na najvišjih pozicijah (Karl-Anthony Towns, Jahlil Okafor in Kristaps Porzingis) lahko igrali dobro obrambo proti ekipam, ki bodo igrale z nižjo postavo. Vendar se bodo novodobni centri prilagoditi zadnjim spremembam igre v NBA in bodo morali, če želijo biti uspešni, prikazati več tehničnega in atletskega znanja. In morali bodo igrati dlje od koša. Zato bodo morali posedovati tudi znanje meta od daleč (nekateri tudi celo meta za tri točke).

Vendar pa D’Antoni trdi, da je stanje zadnji dve sezoni na področju pozicije centra v NBA bolj zadovoljivo kot pet let nazaj in da ima odločitev za igro z nižjo peterko več za opraviti z odličnimi metalci za tri točke kot s slabimi centri. V veliki meri se strinjamo z D’Antoniom, saj nima smisla metati za tri točke le zato, da se meče na koš. Matematično se sedaj bolj izplača metati za tri točke, saj je že kar nekaj igralcev v NBA ligi, ki v povprečju za tri točke mečejo več kot 40% (samo v rednem delu zadnjih štirih sezon je bilo v povprečju 25 takšnih igralcev na sezono, največ v sezoni 2012-2013, celo 31).

Seveda obstajajo tudi nasprotniki igre z nižjo postavo, ki jim pravimo košarkarski tradicionalisti. Že z letošnjim NBA naborom je vidno, da obstajajo še vedno v solidnem številu. Večina njih se pritožuje nad dejstvom, da so analitični guruji dobri v številkah in se ne spoznajo dovolj na košarko. Res je, da nekatera NBA moštva tako zelo verjamejo analitiki in statistiki na papirju (ali računalnikih), da več ne zaposlujejo skavtov, ki si v živo ogledajo vsako akcijo, ki jo igra bodoči nasprotnik njihovega moštva.

Vendar analitika in statistika kot jo v NBA poznamo danes, ne gre nikamor. Ostala bo. Je sedanjost in prihodnost (op. a., o prihodnosti sem pisal tudi v svoji kolumni 19.7.2015, z naslovom »Borbenost v Ligi NBA bo merljiva«). Nekateri lastniki NBA moštev so zaslužili milijarde skozi preračunavanje številk in analiziranje podatkov, nato pa so si lahko privoščili nakup NBA franšize, zato jim je današnja statistika blizu. In če statistika pravi, da ekipi prinaša igranje z nizko postavo uspeh, bodo lastniki to tudi zahtevali oziroma poizkusili.

Kopiranje uspešnih formul je v NBA ligi že tradicija. Ko je LeBron James odšel iz Miamija v Cleveland, je Spoelstra na novo sestavil napadalno shemo in se napad organiziral bolj kot sistem, s tem pa je kopiral Gregga Popovicha, ker njegov način napada dominira v NBA. Uspeh »small ball« napada je videl v živo, ko je letos v rednem delu sezone Miami igral proti Golden Stateu in se je trener Warriorsov Steve Kerr odločil, da v tej tekmi krilnega centra Draymonda Greena uporabi na poziciji centra.

Draymond Green (foto: nba.com)
Draymond Green (foto: nba.com)

Prav tako se bodo prilagodili mladi visoki igralci. Podaje na pozicijo centra bodo še obstajale, a le na drugačen način bodo distribuirane, ne samo tradicionalno, iz krilne pozicije. Večina strokovnjakov meni, da se bo v največjem številu napad začel s pick and rollom s centrom na branilskem položaju. V takem začetku napada bodo do izraza prišli odlični mladi centri kot je najbolj obetajoči igralec na tej poziciji, Anthony Davis. V naslednji sezoni ga bo treniral Alvin Gentry, ki se je trenerske obrti učil od Mikea D’Antonia in je bil v letošnji sezoni tudi pomočnik pri Golden Stateu. Gentry je celo napovedal, da bo Davis največ svojih napadov začel daleč od obroča in se bo moral naučiti metati tudi za tri točke.

Takšna je moderna NBA liga. Tudi Phil Jackson, ki je celotno svojo trenersko kariero prisegal na »triangle offense«, je svojemu trenerju v New Yorku Dereku Fisherju odobril, da lahko uporabi »small ball« igro in pohitri tempo, šele nato pa lahko ustavi igro in organizira napad na polovici nasprotnika. A tudi na polovici nasprotnika naj bi New York začel s pick and rollom z visokim igralcem daleč od koša.

Mogoče to lahko trdimo po koncu vsake sezone, vendar bo tokrat trend igranja z nižjo peterko glavni razlog, ki je in bo za vedno spremenil ligo NBA.