Kako je evropski pridih spremenil NBA košarko (KOLUMNA)

Medtem, ko vsi skupaj uživamo v NBA finalu med Golden Stateom in Clevelandom, razen dejstva, da je na prvi tekmi zaradi poškodbe sezono končal fenomenalni Kyrie Irving, se sezona 2014/15 nezadržno končuje. Ob koncu 69. sezone se poraja misel, kako je košarka v NBA evolvirala skozi leta in desetletja. Ena pomembnejših točk v zgodovini lige je tudi vstop neameriških igralcev v NBA.

Ravno danes mineva 22 let od smrti Dražena Petrovića. foto: theclassical.org

Vpliv tujih igralcev na kvaliteto košarke v NBA je bil sprva majhen in sprejet s skepso, predvsem ameriške strokovne ter novinarske javnosti, podkrepljen pa je bil tudi z dejanji NBA trenerjev (večina se še spominja, kako se je trener Portanda Rick Adelman leta 1989 “lotil” Dražena Petrovića). A skozi leta nihče od neameriških košarkarjev ni imel toliko vpliva kot so in ga imajo evropski igralci. Eurostep je res super poteza, a je postal sinonim za vpliv Evrope na NBA ligo, saj imajo sedaj to potezo v repertoarju tudi ameriški košarkarji. V zadnjih treh desetletjih in še posebej od leta 2000 naprej je evropska košarka spremenila ameriške poglede na strukturo, skavtiranje in stil.

Stil in substanca

Stereotipno dojemanje evropske košarke je vsaj deloma resnično. Poglejte katerokoli tekmo Barcelone, Olympiacosa, CSKA-ja, EFES-a, ali Reala in Maccabija in takoj boste opazili, da žoga šviga po perimetru, se redko ustavi in vedno išče odprtega igralca. Evropski stil igre ni čisto pravilno imenovati nesebičen stil, saj pri igralcih še vedno prevladuje individualna drzna športna želja po zmagi. A glavna razlika med evropsko in ameriško košarko je v vzgoji igralcev. Evropsko okolje, v katerem rastejo mladi uči zelo vredno resnico, da je lažje zmagati, ko pet igralcev na parketu dela za zmago kot pa če igralci podpirajo enega zvezdnika, da jih bo do uspeha pripeljal sam.

foto: nba.com

Zato ima večina evropskih igralcev, ne glede na položaj, ki jo igrajo, nekaj tehničnega znanja branilskih pozicij v košarki. Evropski legendarni centri iz preteklosti in sedanjosti (Arvydas Sabonis, Vlade Divac, Dirk Nowitzki in danes brata Pau ter Marc Gasol) so bili vzgojeni v kulturi, ki poudarja podajanje, met na koš in finese, ne glede na njihovo višino. Enostavno povedano – evropska košarka ima stil! Z vsemi evropskimi igralci, ki so v zadnjih letih prišli v NBA, je bil stil dobrodošel dodatek ligi, ki še vedno nekolikanj trpi za včasih nerazumljivim tempom igre in izolacijskimi napadi.

Znaki sprememb v NBA ligi so povsod vidni. Za primer si lahko postavimo Manuja Ginobilija, sicer Argentinca, ki pa si je kruh služil v italijanski ligi štiri sezone preden je odšel v San Antonio. Njegovi kreativni napadi in nenavadni koti podaj ter prodorov so produkt evropskega stila igre. Lahko tudi malce domnevamo, da James Harden ne bi igral na takšen način kot igra danes, če predtem ne bi opazoval Manuja.

“Eurostep” Manuja Ginobilija. foto: nba.com

Vendar je evropska košarka NBA ligi prispevala več kot samo estetiko. Najbolj ji je uspelo zamajati ameriško AAU (Amateur Athletic Union) košarko, ki slabo vpliva na kvaliteto NBA igre. AAU košarka je nekakšen ekvivalent evropskim klubskim mladinskim šolam. San Antonio je dosegel vrhunec kar se tiče skavtiranja in podpisovanja talentov, ki delujejo v evropski košarki in njihov način delovanja je povezan s karakterjem igralcev, ki jih najdejo v Evropi. Zahvaljujoč predatorskemu, individualističnemu (najprej jaz) okolju amaterskih lig v ZDA, mladi košarkarski igralci, ki pridejo iz AAU organizacije niso več tako suvereni proti evropskim igralcem.

Tudi trenerska legenda Gregg Popovich je dejal: “Lastnosti, ki jih iščem pri skavtiranju igralcev so osebnost, zmožnost da prebolijo same sebe, razumevanje ekipne igre, podpiranje soigralca, prenehanje iskanja izgovorov, itd.” Ko Popovich pogleda ameriške igralce, trdi, da vidi ljudi, ki so bili “ujčkani” od svojega osmega razreda osnovne šole s strani različnih skupin ljudi. Tuji igralci ne živijo tako, zato se ne počutijo, da jim nekaj pripada. Prav tako Popovich omenja košarkarske veščine, saj klubi v Evropi (in tudi drugje izven ZDA) veliko časa in dela na dveh treningih dnevno, ki trajajo tudi do tri ure na terening, posvetijo osnovam košarke. Spursi so v zadnjih 18ih letih zmagali na 70% vseh tekem, ker so sprejeli stil in substanco evropske košarke bolj kot katerokoli drugo NBA moštvo. Prej ali slej jim bodo sledile tudi druge franšize.

foto: nba.com

Skavtiranje

Nedolgo nazaj NBA ekipe niso imele preveč razvitega mednarodnega skavtiranja, a temu ni več tako. Evropski talenti so danes zelo iskani in ne samo zaradi zgoraj omenjenih razlogov. Tudi iz finančne perspektive je velikokrat zelo smiselno izolirati potencialnega dragulja in ga pustiti, da se še naprej razvija v Evropi. Ko je dovolj močan, zrel in “izbrušen” in ko ga evropski klub lahko tudi pusti v NBA brez odškodnine, lahko NBA franšiza, ki je tega igralca izbrala na naboru, pripelje končen produkt oziroma odličnega posameznika. Igralec, ki se razvija v evropskih ligah, ima tudi še eno poglavitno prednost pred ameriškimi mladeniči v NCAA. Mladi v Evropi igrajo in trenirajo v ekipah tudi s starejšimi igralci, ki štejejo preko 30 let in so v karieri že marsikaj doživeli, zato jim lahko z izkušnjami in nasveti zelo pomagajo, medtem ko igralci v NCAA trenirajo in igrajo s svojimi vrstniki. Ob prihodu v NBA se ta razlika pokaže v obliki večje zrelosti igralcev iz Evrope.

Dober primer te prakse je Tiago Splitter, ki ga je San Antonio izbral na naboru leta 2007. A nadaljeval je z igranjem v Španiji, kamor je prišel že kot 15-letni fantič. Splitter se je izpopolnil, medtem ko ga je plačeval njegov klub, zdajšnja Laboral Kutxa, Spursi pa so se lahko osredotočili na napredek igralcev, ki so takrat že bili v moštvu. Ko je bil čas pravi, se je Splitter pridružil Ostrogam. Vendar so v tem procesu možna tudi tveganja. Izkušnje z nekaterimi slabimi nabori evropskih igralcev v preteklosti, kot sta denimo Nikoloz Ckitišvili (5. izbor leta 2002) in Darko Milličić (2. izbor leta 2003), so tudi včasih prestrašile NBA franšize pri tovrstnem ukvarjanju z evropskimi igralci.

foto: nba.com

Ne glede na vse, pa so se NBA franšize zaradi relativne vrednosti evropskih igralcev in pozitivnih lastnosti, ki jih je tudi Popovich omenil, vseeno odločile, da dobršen del svojih financ in časa posvetijo mednarodnem skavtiranju. V relativno kratkem času je NBA postala liga, kjer moštva, ki ne posvečajo fokusa tudi Evropi, zaostajajo. In to ne bo le trenutno stanje. Ker se je košarka globalizirala, bo za NBA moštva ostalo pomembno, da imajo odprte oči tudi v Evropi.

Struktura

Takoimenovani AAU sistem v ZDA je zlomljen, ohlapno reguliran in izkorišča najstnike za finančni profit. Poleg “ujčkanja” mladih talentov jim podaja nerealno dobro sliko o njih samih in o njihovem košarkarskem znanju, nato pa čaka na izplačilo. Zato ni preveliko presenečenje, da ti igralci v veliko primerih ne cenijo ekipne košarke. V Evropi je zadeva bolj urejena v okvirjih klubov, kjer najstnike vzgajajo v bolj pozitivni košarkarski atmosferi. Utopično je misliti, da lahko evropski sistem razvoja mladih igralcev prenesemo v ZDA. Oglaševalci in NCAA liga bi izgubili preveč denarja, če bi se to zgodilo. Pa tudi NBA ne želi plačevati za razvoj talentov, če to lahko naredijo drugi namesto nje same.

Vendar je zanimivo, da je s samo ustanovitvijo D-League (NBA Development League) začel obratovati sistem, ki kanček spominja na evropskega. Več kot polovica NBA franšiz ima svoje partnersko moštvo v D-League. To pomeni, da več kot polovica NBA ekip lahko nadzira razvoj svojih igralcev, ki še niso popolnoma pripravljeni za NBA ligo.

foto: airalamo.com

Iz D-League imamo na tak, evropski način, že kar nekaj pozitivnih zgodb, ko so se igralci kalili v tej ligi in nato prišli v NBA ligo ter tam tudi ostali (Garrett Temple, Donald Sloan, C.J. Watson, Jeremy Lin, Chris »Birdman« Andersen, Gerald Green, ter Shaun Livingston in Danny Green, ki sta celo pršla do finala NBA ali prstana). Torej, ker se D-League razvija, je varno zaključiti, da je model uspešen, gotovo pa je tudi evropski model razmišljanja imel kaj za opraviti s tem.

Ni poti nazaj

NBA je zaradi evropske košarke boljša. Če ne zaradi drugega zato, ker primerjava obeh košark poudarja jasne pomanjkljivosti treniranja v ameriškem sistemu, ki še vedno veliko časa posveča fiziki, zaradi katerega smo, kot primer, sedaj priča izredno slabi kvaliteti znanja nekaterih osnovnih košarkarskih veščin visokih ameriških igralcev, kot je izvajanje prostih metov (pod ali okrog 50% v NBA izvajajo proste mete DeAndre Jordan, Andre Drummond, Dwight Howard) ali igra s hrbtom proti košu in asistiranje odprtim soigralcem.

A evropski košarkarji so spremenili način dojemanja košarke v ZDA, prisilili so ameriške košarkarske strokovnjake v “out of the box” razmišljanje in sestava NBA franšiz bo v prihodnje še bolj vključevala košarkarje iz evropskih klubov.

Nam je prav.