Intervju z Rafalom Jucom, 23-letnim skavtom moštva Denver Nuggets

Košarka je že zdavnaj postala globalna igra, ki ne pozna meja. Ni več pomembno iz kje prihajate, koliko ste stari in kaj ste v življenju počeli. Pomembno je le, koliko znate. Naš srbski dopisnik Stefan Đorđević se je imele tokrat priložnost pogovarjati z mednarodnim skavtom NBA moštva Denver Nuggets, komaj 23-letnim Poljakom Rafalom Jucom.
Tako mlad, pa že NBA skavt?
“Imel sem veliko sreče, da sem na svoji poti v NBA ligo srečal veliko pametnih in dobrih ljudi, ki so me usmerjali na pravi način. Prav njim se lahko zahvalim, da sem z 21 leti postal najmlajši skavt v zgodovini NBA lige. Poleg tega je bilo seveda potrebno vložiti veliko dela, discipline in predanosti. Morate biti lačni posla, če želite uspeti, hkrati pa se morate naučiti kaj vse se dogaja v ozadju. Meni košarka predstavlja ljubezen in strast odkar vem zase.”

Tako kot večina, je tudi Rafal kot otrok treniral košarko, vendar kot priznava sam, ni bil ravno najbolj talentiran.

“Košarko sem začel trenirati v osnovni šoli in ni minilo dolgo, ko sem spoznal, da nikoli ne bom profesionalni košarkar. Menim, da mi je hitro spoznanje pomagalo, da sem danes tu kjer sem. Vedel sem namreč, da bom ostal v košarki, vendar na drugačen način. Temu sem se posvetil in na tem delal vsak dan”, je odkrito priznal mladi Poljak in nadaljeval:

“Počel sem vse, bil sem trener, sodnik in celo košarkarski novinar. Ko pa sem leta 2010 v Hamburgu spoznal nekaj NBA skavtov, sem točno vedel kaj si želim v življenju zares početi. Ko sem se vrnil iz Hamburga sem se takoj odpravil na lokalni obračun druge poljske lige, kjer sem naredil skavtsko poročilo nekaterih igralcev in jih poslal na vse možne naslove ljudi iz sveta košarke, ki sem jih poznal. Nekateri so mi odgovorili, drugi pač ne. Če danes pogledam na to, vse skupaj izgleda precej smešno, vendar tako je pač bilo. Vsak nasvet, ki sem ga dobil sem si zapisal in na tem delal vsak dan.  Vpisal sem se celo na tečaj angleščine. Prostovoljno sem opravljal delo trenerja v lokalnem klubu, poslal pa sem tudi prošnjo za opravljanje prostovoljnega dela na Poljsko košarkarsko zvezo, ki so mi jo odobrili. Priznati moram, da so tudi družbena omrežja imela veliko vpliva pri moji karieri. Preko njih sem namreč ohranjal kontakt z ljudmi iz košarkarskega sveta, preko njih sem lahko delil svoje delo in preko njih so ljudje slišali zame”, se začetkov spomnija Raf in dodaja:

“Prostovoljno delo v poljski reprezentanci se je kasneje razvilo v redno zaposlitev. Kasneje me je kontaktiral Marti Arigas, ustanovitelj skavting agencije Eurohopes, ki je želel, da bi za njih pokrival košarkarje iz Baltika. Marti je danes uspešen skavt moštva Orlando Magic.”

Kaj bi svetoval mladim, ki bi si želeli po iti po tvoji poti?
“Veze in poznanstva te “spravijo” v posel, vendar pa te trdo delo in talent peljeta dalje. Tu ni nikakršnjih bližnjic. Sam sem dve leti potoval okoli po Evropi. V teh dveh letih nisem izpustil niti enega večjega turnirja, vse stroške pa sem si krill sam. Bilo je težko, vendar je bil to edini način, da spoznam pomembne ljudi in ostanem na tekočem z dogajanjem v zakolisju”.

Povej nam, kako izgleda biti NBA skavt?
“Prijatelji mi ves čas govorijo, da gledanje košarke za denar ni prava služba. Prav zaradi tega jaz svoje delo imenujem način življenja, zaradi spoštovanja do ljudi, ki opravljajo težka fizična dela, da lahko preživijo svojo družino. Sem pa prepričan, da 90 odstotkov ljudi, ki pravijo, da je delo skavta sanjsko delo, v njem ne bi zdržali več kot teden dni. Opravljati to delo je zares privilegij, vendar pa ljudje večinoma vidijo samo tiste lepe stvari. Ne vidijo na tisoče in tisoče tekem, ki jih moram pogledati, med katerimi so številne tudi daleč od neke kvalitetne igre. Ne vidijo, da sem po več dni skupaj ločen od družine, punce in prijateljev. Košarko morate imeti resnično radi, da lahko opravljate ta posel. Pogosto ste namreč sami in osamljeni. V tem poslu delo ne poteka od 9h do 17h. Dosegljivi morate biti 24/7. Kadar sem doma, pogledam nekaj tekem na dan, vse analiziram in preučim s svojimi nadrejenmi. Ves čas pa sem tudi na vezi s trenerji, agenti…”.

Kaj točno so tvoje naloge?
“Da vse skupaj malo poenostavim. Moja naloga je, da vem kar največ o vsakem košarkarju, ki bi utegnil nekoč zaigrati v ligi NBA. Če neko moštvo želi sestaviti šampionsko ekipo, je dober skavting le del te zgodbe. Vendar pa je dobro delo skavtov osnova za dober izbor na naboru, dober izbor pri prestopih in podpisovanje prostih igralcev. Sam sem mednarodni skavt, kar pomeni da moram biti oči in ušesa svoje ekipe v Evropi ali drugje po svetu. Zahvaljujoč Divcu, Gasolu, Nowitzkemu in drugim je košarka postala globalni sport. Danes nihče ne želi, niti si ne more privoščiti, da bi izpustil naslednjo evropsko zvezdo. Sam potujem povsod po svetu, sledim vsem, komuniciram s trenerji, agenti in ostalimi skavti. To je moje delo.”

V Denverju imate dosti košarkarjev iz Evrope…
“Naš cilj je imeti v moštvu košarkarje, ki si resnično želijo biti tu. Ne želimo, da imajo občutek, da nam s svojo prisotnostjo delajo uslugo. Gallinari in Chandler bi na primer lahko postala prosta igralca in si kot takšna našla boljše pogodbe, vendar nista niti pomislila na to. Menimo, da je Denver odličen klub za prve NBA korake. Na košarkarjih ni pritiska, mesto ni preveliko in vsi se počutijo sproščene. Celotno moštvo je proevropsko orientirano. Pomočnik trenerja prihaja iz Srbije, pomočnik GM-a je Litvanec, potem pa sem tu še jaz, Poljak. Sicer pa ekipo v ligi NBA lahko sestavite na tri načine: preko prestopov, s podpisovanjem pogodb s prostimi igralci in preko nabora. Ker sami nismo tako “velik igralec”, svoje možnosti iščemo preko naborov in preko podpisovanj s prostimi igralci. Na ta način smo v moštvo pripeljali Jokića, Nurkića in Lauvergneja, vsi trije pa imajo danes velike vloge v našem moštvu”.

Je res, da je nasprotnikom na vašem terenu težje igrati zaradi nadmorske višine?
“Denverju pravijo tudi Mile-high city, saj leži točno na višini ene milje oziroma na 1610 metrih.  Igralci zaradi tega težje dihajo in posledično težje igrajo, saj njihova pljuča potrebujejo več kisika, tako da je ta trditev resnična.”

Koliko se pri svojem delu opiraš na statistiko?
“Všeč mi je rek – Statistika ti da sliko, film zgodbo, vendar tisto, kar vidiš na lastne oči je tisto, kar te vodi naprej. Sicer pa ja, statistika je zelo dobra in mi resnično oljašuje delo, vseeno pa je zame najpomembneje tisto, kar vidim na lastne oči. Šele nato pride na vrsto tisto kar slišim, s statistiko pa si pomagam pri oblikovanju lastnega mnenja.”

Na letošnjem naboru ste izbrali Nikolo Radičevića. S katerim košarkarjem bi ga primerjali?
“Nikola je dober organizator igre, ki igra zelo agresivno, njegovi prodori in podaje pa me zelo spominjajo na Gorana Dragića. Zelo smo žalostni, ker je Nikola trenutno poškodovan, vendar pa vsi z zanimanjem spremljamo njegov razvoj in rehabilitacijo. Od njega si v Denverju veliko obetamo.”

Danes mladi košarkarji vedno bolj zgodaj odhajajo v NBA ligo. Jokić, Janis, Hezonja, Denis. Kako vi gledate na to, včasih je bilo drugače. Evropski košarkarji so morali biti zvezde v Evropi, predno so dobili priložnost za igranje v ligi NBA.
“Košarka je napredovala v vseh pogledih. Kot sem že omenil, je danes to globalna igra z veliko več možnostmi za mlade igralce. Kar ne smemo zanemariti je tudi dejstvo, da se danes košarka v ligi NBA igra z veliko več podajami in ustvarjanju prostega prostora, kot se je igralo nekoč. To evropskim igralcem olajšuje prilagajanje na igro. Svoje so naredili tudi Ming, Nowitzki in Gasol.
Stvar je tudi v tem, da trenerji v Evropi mladim igralcem ne dajo dovolj svobode. Nekoč so košarkarji priložnosti dobivali pri 16, 17 letih, danes pa je to precejšnja redkost. Zakaj bi potem mi svoje izbore puščali nekomu drugemu, če jih lahko pripeljemo k nam, kjer jih lahko oblikujemo tako kot nam odgovarja. Za primer vzemite Parkerja in Bautma. V NBA sta prišla kot mlada košarkarja, danes pa sta vrhunska igralca”.

Če se malo dotaknemo EuroBasketa. Kakšni so vaši vtisi?
“Drugo leto zapored sem imel priložnost biti član članske ekipe Poljske. Bil sem skavt v strokovnem štabu Mikea Taylorja in to je bila zame zares velika izkušnja. Letos smo končno imeli celotno moštvo, vključno z Gortatom. Zelo trdno smo garali več kot 50 dni. To je bila zame zares zelo, zelo dobra izkušnja. Izjemno dober občutek je biti del nečesa tako velikega.”

Proti Špancem ste večji del obračuna igrali zelo dobro, nato pa se je zgodil Pau Gasol?
“Ta tekma se mi še vedno vrti po glavi. Verjeli smo, da lahko zmagamo, tri četrtine smo bili izenačeni. Vendar hej, zgubiti proti kasejšemu prvaku pač ni sramota?! Gasol pa je iz drugega planeta. To je moj odgovor o tem, kaj si mislim o njem. Želeli smo ga napasti z visokim pick`n`rolom, da bi izkoristili njegove defenzivne slabosti, vedar pa je bil v napadu enostavno neverjeten. Pred našim obračunom je Pau za tri točke metal 2/3, proti nam pa je zadel 6 od 7 poizkusov. Zasluži si vse spoštovanje.”

Imaš za konec morda kakšno sporočilo, morda za vse bodoče skavte?
“Tu ni neke jasne ali prave poti. Sami kreirate vse, morate pa spoznavati različne ljudi, trdo delati in sprejemati dobre odločitve. Preučujte igro, beležite si ugotovitve, opravljajte prostovoljna dela in to je to”.