INTERVJU: Marko Tušek o vrnitvi v Slovenijo, ambicijah v Zasavju ter napakah, ki jih je delal

V Podgorici smo obiskali košarkarja, ki se je v mesecu maju javnosti izpovedal bolečo življenjsko izkušnjo, ki jo je doživel. Po tistem, ko je nosil dres šestnajstih ekip, igral za reprezentanco Slovenije ter si služil zajetne zneske, se mu je vse dobesedno obrnilo na glavo. V rodne kraje ga ni bilo, ker je prišel v navzkriž z zakonom. Ni plačeval alimentov za otroka. Toliko se je nabralo, da je bila razpisana tiralica. Zdaj se zgodba obrača na svetlejšo stran, na stran, ki bi pomenila izboljšanje situacije Marka Tuška. Z vsemi poznanstvi mu pomaga Celjanka Dragana Jusupović, pomaga tudi predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec. V Podgorici sva se dogovorila v enem izmed tamkajšnjih hotelov. Srečanje je bilo prijetno, poslušanje prigod, ki so se mu zgodile v zadnjih letih pa boleče. Marko je iskreno pripovedoval o vsakem trenutku, skozi pogovor je bilo mogoče zaslutiti, da gre za izjemno pošteno osebo, ki se je prav vse zarotilo proti njej. A ne, ker bi storil toliko napak, predvsem tudi zaradi tega, ker je bil prepošten. Sam osebno pred intervjujem nisem vedel kaj pričakovati, kako se bo odvijal. A bilo je odlično. Zadovoljen sem se vrnil iz Črne Gore, kjer sem imel priložnost klepetati z legendo slovenske košarke, naše reprezentance ter navsezadnje ljubljanske Smelt Olimpije. Pred njim so zagotovo svetlejši dnevi.

Marko Tušek, kakšna je bila reakcija po intervjuju ter po nekakšnem klicu na pomoč, v sredini meseca maja, ko ste javnosti povedali v kakšni situaciji se nahajate?
»Kar nekaj klicev je bilo takrat iz košarkarske strani. Klicali so me tudi tisti, s katerimi sem včasih igral. Vsi so spraševali, kako sem, kaj se dogaja. Nekaj jih je situacijo že poznalo, drugi še ne. Je bil pa marsikdo šokiran, ker sem sploh opravil s takšnim intervjujem ter dal vse skupaj v javnost. Jaz sem dejal, da nimam česarkoli za skrivati. Imel sem lepo kariero, lepo situacijo, trenutno pa se nahajam v takšni, ki ni kaj preveč svetleča. Nujno je potrebno nekaj narediti.«

Klic na pomoč je takrat naletel na prava ušesa. Na osebo, ki vam je med vsemi takoj želela priskočiti na pomoč.
»Ja, res je. To je bila Dragana Jusupović, ki mi je priskočila na pomoč, potem ko je sprva poklicala mojega brata, kateremu je pustila osebno številko. Jaz sem jo poklical, pogovorila sva se, zatem pa se je sama povsem brez osebnosti na krilih vseh poznanstev lotila reševanja omenjene situacije. Prej se sicer z Dragano nisva poznala. V preteklosti je delala s pokojno Miro Polja, bila je manager v Boloniji. Po tistem, ko sem jaz prekinil z Miro, je ona prišla do nje. Tako, da se nisva spoznala. Dragana je sprva preverila vse skupaj, če je moja situacija resnično taka, saj se je po Sloveniji širilo ogromno takšnih in drugačnih govoric. Med drugim tudi to, da se v domovino ne upam vrniti zaradi mafije. To seveda ni držalo.«

Kako pa se je Dragana Jusupović lotila reševanja situacije, ki nikakor ni vsakdanja. Gre za zahteven projekt.
»Res je, gre za še kako zahtevno nalogo. Dragana se je lotila reševanja preko Košarkarske zveze Slovenije, z dogovorom s predsednikom in tudi odvetnikom Matejem Erjavcem. Bila je že na pogovoru z njim tako, da že urejajo nekatere stvari, predvsem iz pravne strani. Pred dvema letoma sem jaz sicer naredil trenersko licenco in videli bomo če lahko na KZS dobim kakšno funkcijo pomočnika trenerja pri kateri izmed selekcij ali pa zasedem mesto glavnega trenerja pri kakšni mlajši selekciji.«

Vi si seveda želite zaslužka. Majhen vam v tem trenutku ne pride v poštev. Najbolj pomembno pa je, da se nekaj začne premikati, mar ne?
»Se povsem strinjam, pomembno je, da se spet vrnem v svet košarke. To si zelo želim. Verjetno igrati ne morem več, čeprav imam v sebi še vedno željo, da bi igral, saj se še vedno lahko dobro pripravim. Prejšnje leto sem poizkusil z igranjem, a to je bilo tako bežno. V letošnjem letu pa sem slabe štiri mesece igral za podgoriško Zeto, s katero smo prišli celo v finale pokala Črne Gore, v katerem smo se pomerili z Budućnostjo. Vendar pa nisem bil dovolj fizično pripravljen. Zagotovo bi potreboval dva ali tri mesece, da bi se dobro fizično pripravil. Košarka ostane v tebi. Vse te izkušnje. Če bi se torej dobro pripravil, potem bi lahko še marsikaj dal od sebe.«

V zadnjih dneh pa se vse več omenja tudi Piksi Subotić, ki naj bi vam prav tako želel pomagati. Lahko poveste kaj več o tem?
»Dragana je ob vseh poznanstvih kontaktirala tudi Piksija v Libanon. Tudi sam sem se kakšen mesec nazaj slišal z njim. Dejal je, da kar bo v njegovi moči, bo pomagal. Težko je reči na kakšen način. Na igralski ali pa na trenerski. Ko bo imel kakšno rešitev me bo takoj poklical. V vsakem primeru bom delal zaradi denarja, da svoji družini priskrbim boljše življenje.«

Kako pa gleda zdajšnja žena na vse skupaj? Zagotovo si tudi ona želi, da se težka situacija uredi.
»Vsekakor. Tudi ona je bila navajena kot vsaka žena, da je vse tako kot mora biti. Nekaj nervoze je prisotne. Ne moreš iti v trgovino kot včasih. Kadar si želel. Če bomo tole skupaj prebrodili, potem bo spet vse super. Je pa kljub temu tudi zdaj vse izvrstno, smo družina in odlično nam je. Nikakor pa ni tako, da bi rekla, zdaj nimaš pa nič in te bom pustila. Bivši ženi sem vse pustil, zdaj pa je situacija drugačna. Spet bi lahko pustil vse nepremičnine ter odšel. A ne, verjamem, da bo vse v redu. Če bi se to zgodilo se v tretje ne bi več ženil, raje bi bil sam … (smeh).«

Kako je z drugim otrokom? Vi ste prva varuška. Hitro raste?
»Ja, moram reči, da hitro raste. Zdaj je star že dvajset mesecev. Imamo še nekaj težav, ko mora zaspati. Še vedno ga je potrebno nositi po rokah, ga razvajati. Tudi do ene ure ga je potrebno imeti na rokah predenj gre v posteljo. Je pa zelo navezan na mamo. Se menjava pri vlogi varuške. Ko ona dela v kliniki takrat je zraven mene, zraven nje pa, ko jaz delam. Kliniko imava v isti stavbi tako, da je super, ker je vse zraven.«

Glede na to, da je za vami razpisana mednarodna tiralica, ste seznanjeni o tem kaj se bo zgodilo, ko se boste vrnili v Slovenijo? Kako bo na mejnem prihodu, vas bodo pridržali?
»Zagotovo ne bo tako hudo kot sem na začetku mislil, da bo. Jaz mislimi, da ne bo nič hudega, četudi me iščejo. Predvsem zaradi tega, da podam svojo izjavo na sodišču, ker tja še nisem prišel in, ker me niso uspeli najti. Odpeljali me bodo na sodišče, kjer bom podal izjavo in to je to.«

V omenjeni zgodbi je težava torej le plačilo preživnine za vašega prvega otroka. Je znesek tako visok, da je bila potrebna mednarodna tiralica?
»Ja, gre samo za preživnino in nič drugega. Ne bi rad govoril kakšen je znesek, je kar precejšen, sigurno pa ga bom moral plačati in to se tudi sam zavedam. Nikakor ne nameravam bežati od tega. Za svojega sina moram poskrbeti. Na žalost ga nisem videl že par let, niti slišal. Posledično ne vem ali ima on sploh željo, da me vidi ali sliši. Sigurno pa bo en dan prišlo do tega kontakta, ko se bova videla in, ko mu bom lahko povedal svojo plat zgodbe. Zagotovo je imel z druge strani polnjeno glavo. O tem kakšen sem bil, zakaj sem šel in še kaj. Če se dva v življenju ne razumeta v to ne smeta mešati še otroka. Ko sem še igral, bi lahko bil sin tudi z mano, po drugi strani pa so bila izkoriščanja za denar.«

Kdaj načrtujete obisk Slovenije?
»Ko bo dokončno jasen termin sestanka na Košarkarski zvezi in pa tudi vseh drugih obveznosti, potem se bo to zgodilo. Želja je, da uredim več zadev ne le ene ter, da pridem z družino za malce več časa v Slovenijo. Ostali bi pri mojih starših, ki so v Podgorici že bili. Babica in dedek še nista videla drugega sina, zato bi zelo rad, da se kmalu vidimo.«

Večkrat ste že omenili tistih 100 tisoč evrov, ki ste jih kar pustili nekdanji ženi. Zakaj, na kakšen način?
»Ta denar bi me zdaj nedvomno rešil. Vendarle, pa jaz sem si takrat želel na vsak način iti stran od žene. Od košarke sem dobil takrat denar, žena pa je bila pooblaščena, da lahko dviga denar. Mene takrat ni bilo v Sloveniji, odnos med nama ni bil več takšen kot je bil, zato je izkoristila in dvignila ves denar. Banka ne bi smela dovoliti dvig tako visokega denarja, a obenem moram reči, da mi ni žel denarja, saj je šel tudi za mojega sina. Zagotovo mu bo ostalo tudi stanovanje v katerem smo bili in pa tudi denar. Bom pa jaz naredil, da ne bo imel le tega, poskrbel bom, da še kaj dobi. Kot že rečeno pa imam še drugega otroka in na koncu po šlo vse na pol. Enako bo razdeljeno.«

Vas pa verjetno zelo boli, da ni nobenega stika s prvim sinom.
»Zelo boli. Mogoče sem naredil kakšno napako, a sem si dejal, da bom pustil času čas. Ne želim narediti nič nas silo. Tako sem naučen. Verjetno bi bolje pri vsem prišel skozi, če bi bil pokvarjen. Stik z bivšo ženo? Ni ga. Nazadnje sem se z njo videl na sodišču.«

Če vas zdaj vprašam: kakšna je situacija v tem trenutku. Je kaj bolje, se je vsaj malce premaknilo na svetlejšo stran kot je bilo pred nekaj meseci?
»Na vse gledam pozitivno. Mislim, da bo šlo vse na bolje. Upam, da bo steklo tako kot smo si zamislili.«

Tukaj v Podgorici imate svojo kliniko, ki pa ji ne gre več tako dobro, mar ne?
»Imam kliniko za urologijo in kirurgijo. Iz slednje delamo nekakšne metode, ki so med najbolj uspešnimi v svetu. Zaradi situacije na tržišču, pa tudi to ne gre najbolje. Največ se je zaslužilo iz operacij hemoroidov, zdaj pa se je tudi to ustavilo. Avgusta naj je po treh letih zapustila doktorica iz Slovenije. Zdaj iščemo novega zdravnika. Nekje tri paciente na mesec že uspeš dobiti, a moraš potem plačati vse stroške tako, da ti ostane lahko le nekje 500 ali 600 eur. Upam, da se bo tudi pri kliniki kaj obrnilo na bolje.«

Kako pa se živi v Podgorici?
»Tukaj je povsem drugačno življenje. Lahko normalno živiš z desetimi ali dvajsetimi evri na dan. Nimam več tistega luksuza, ki sem ga imel včasih, grem pa lahko v trgovino ter nakupim tisto kar se potrebuje. Seveda pa moram gledati na vsako ceno. Včasih, ko sem šel v trgovino sem nakupil vse kar sem želel, zdaj ni več tako. Grem na tržnico, kjer je krompir cenejši, tudi zelenjava in še kaj.«

Če se vrneva še malce v preteklost. Rodili ste se v Trbovljah, košarkarsko kariero pa začeli v Hrastniku. V domačem okolju ste imeli željo izpeljati večji projekt, kako je zdaj s tem?
»Predenj sem zaigral za Zeto, sem imel v načrtu, da se vrnem v Hrastnik, poiščem sponzorje in s skupnimi močmi združim Zasavje. Hrastnik je edini klub v drugi ligi in vanj bi pripeljal vse mlade in perspektivne košarkarje iz sosednjih občin. Skozi štiri ali pet letni projekt bi poizkusili priti v prvo ligo. Nihče pa tega ni bil pripravljen poslušati. Pogovarjal sem se že z župani, a ni bilo skupnega stika. Za Hrastnik sem sicer želel znova zaigrati za dve sezoni in na koncu narediti poslovilno tekmo. Mogoče sem pri vsem tem sam naredil napako, saj je šlo vse le preko telefona, brez srečanj. Med omenjenimi občinami je bilo vedno rivalstvo in tudi zato morda ni prišlo do skupnega stika, čeprav bi bilo mogoče narediti lepo zgodbo, kajti podjetij, ki bi lahko stopila skupaj je še dovolj in dalo bi se.«

Zaključiva pogovor intervju z vprašanjem kdaj bomo spet lahko spremljali Olimpijo v evroligi?
»Ne vem. Ko bo Marko Tušek njen trener … (smeh) Jaz mislim, da se lahko spet zgodi trenutek, ko bo Olimpija v evroligi. Je pa potrebno začeti znova. Z igralci, ki so zdaj stari 14 in 15 let, da bi lahko potem čez štiri ali pet let igrali in puščali srce na igrišču. Nekateri zdaj razmišljajo le o tem koliko bodo zaslužili. Ti moraš na začetku ogromno dati in vlagati, to pride potem na koncu. Jaz mislim, da je napaka v tem, da se je pri petnajstih letih  pri igralcih začelo razmišljati kakšen avto bodo kupili, kakšno hišo. Treba je trdo delati z mladimi igralci, brez podcenjevanja igralcev od drugod, steber ekipe mora biti postavljen iz domačih igralcev. Potem bo zaživela tudi reprezentanca. Tudi zanimanje za košarko bo večje. Vse se, da narediti, a potrebno bo veliko garanja in potrpljenja.«