Edo Murić: Službe tako ne moreš opravljati
Slovenski reprezentant Edo Murić (201 cm, 1991) se je poleti po štirih letih pri Krki odločil za selitev v srbsko prestolnico k serijskemu prvaku ABA Lige Partizanu. Navkljub uspehom v preteklih letih se je moštvo Duška Vujoševića znašlo v izjemni krizi – izgubilo je kar štiri izmed petih tekem na uvodu sezone, kar pomeni, da so se nenehnim finančnim težavam pridružile še – v zadnjem obdobju redko videne – rezultatske težave. Jasno je, da bo kader nujno potreboval okrepitve, da bi lahko nadaljeval pot po starih tirnicah.
- “Čeprav plače niso redne, lepo živimo. To na nas ne vpliva, saj ni nobenega igralca, ki bi v Partizan prišel vzeti denar, kar je najbolj pomembno.”
Z Edom smo se pogovarjali po visokem porazu Partizana v Stožicah (58:87), ki je bil sploh najvišji v zgodovini ABA Lige na tekmah z Unionom Olimpijo. Razgovoril se je o krizi v moštvu, sodelovanju s trenerjem Duškom Vujoševićem in razlikam med malim okoljem, čigar del je bil v prejšnjih štirih sezonah ter Beograda.
Kako ste se ujeli z Duškom Vujoševićem? Vemo, da je bil ravno on glavni razlog za vašo selitev v Beograd.
Je trener, ki točno ve, kaj hoče. Od tega ne odstopa in želi si zmagovati, ne prenese pa porazov. Vemo, kaj vse je dosegel in te naše predstave zagotovo niso v njegovem dosedanjem slogu, zato je kdaj tudi jezen, za kar smo odgovorni mi. Ne počnemo tega, kar se dogovorimo na treningih in se ne držimo načrtov za tekme. Ne vem, če je to neizkušenost ali neinteligentnost. Potrebno bo vaditi in odpraviti napake.
In kako zdaj gledate na svojo odločitev, glede na to, da je Partizan v največji krizi zadnjih nekaj let?
Ni mi žal. Želel sem tja, saj so bile to moje sanje. Zaradi slabih rezultatov mi ni žal, to me bo samo še okrepilo in ko bomo prebrodili krizo in začeli zmagovati, boste prišli do mene in rekli: “Prav si se odločil.” Obljubim vam, da se bo to zgodilo.
Vas zaradi visokega poraza tu v Ljubljani morda čaka trening jutri zgodaj zjutraj, kot smo dobili namig?
O tem pa res ne vem ničesar.
Kaj vam je trener dejal po tekmi v slačilnici?
To, kar nam gre. Tudi Union Olimpija ima mlado ekipo, zato to ne bi smel biti več izgovor. Enostavno se ne stepemo. Ko začutimo kontakt, se umaknemo … to ni Partizan, daleč od tega. Vujošević je imel razlog biti jezen. Tak pač je, jaz ne prenesem porazov, kot tudi ne on. Vsi v Partizanu živimo za košarko, to nam je edina stvar, ki jo počnemo – se pravi je naša služba in službe tako ne moreš opravljati.
Kako ste se znašli v srbski prestolnici?
Imel sem veliko pomoči – tako od Jake Blažiča kot mojih soigralcev. Kar se tiče Beograda, se počutim kot doma. Kulturo in mesto sem poznal že prej, pa tudi v preteklosti smo tam igrali s Partizanom, Crveno zvezdo, Mega Vizuro. Sicer pa to ni pomembno, pomembna je naša igra, na kateri bo treba ogromno delati.
Pa vaše lastne predstave – ste zadovoljni z njimi? Od samega začetka ste namreč prva napadalna izbira.
To ni razlog, da bi bil jaz zadovoljen. Enostavno moram igrati bolje. Nisem zadovoljen, daleč od tega, saj počnem ogromno napak. S tekme v tekmo se učim in mislim, da bo ta sezona ena najboljših šol v moji karieri.
Kako pa je na krizo – sprva finančno in zdaj še rezultatsko – odreagirala ekipa? Ima vse skupaj kaj vpliva na vas igralce?
Ne, fantje sploh ne razmišljamo o denarju. Vsi smo mladi in lačni košarke, nihče pa ni tak, da bi prišel v Partizan služit denar. Čeprav plače niso redne, lepo živimo. To na nas ne vpliva, saj ni nobenega igralca, ki bi v Partizan prišel vzeti denar, kar je najbolj pomembno. Ni pritiskov, kdaj bo plača, kdaj bo plača … zdaj imamo pritisk, kdaj bo zmaga.
Iz malega okolja Novega mesta ste odšli na veliko sceno v Beograd, kjer ste košarkarji – tudi zaradi enormnega števila navijačev – pod precej večjim drobnogledom. Vam to ustreza?
Gre za velik korak. Ko enkrat prideš v tak klub, kjer vsi na vsakem srečanju pričakujejo le zmago, je pritisk povsem drugačen. Tudi priprave so različne. Treningi so težji, veliko več se dela, precej več časa preživimo na sestankih in samem parketu. Kot sem dejal – fantje na treningih napredujemo in kažemo kvalitete, na tekmah pa se potuhnemo. Potrebno bo to s treninga prenesti na igrišče in ko nam uspe, bo to povsem drugačna zgodba. Zdaj se nam je pridružil Milan Mačvan, ki bo fant z največ izkušnjami v ekipi in kot tak prišel izjemno prav.
Aleksandar Džikić je bil učenec Duška Vujoševića. Imata srbska trenerja kaj skupnega?
Nekaj je podobnega, nekaj je drugačnega. Vsak trener ima svoje sisteme v napadu in obrambi, niti dva pa nista povsem enaka. Pri Džikiću se vidi, da izhaja iz njihove šole in ravno zaradi tega sem se tudi lažje privadil na sisteme v Partizanu.