Drobnjak zavrnil Krko in ostal v Šentjurju, pozdravlja Memija v Olimpiji

Tokratni gost petkove rubrike iz Lige Telemach je izkušeni Dragiša Drobnjak (200 cm, 1977), ki s Tajfunom v tej sezoni piše najlepšo zgodbo v zgodovini kluba. Vmes ga je Aleksandar Džikić skorajda prepričal, da se znova pridruži Krki, a si je na koncu premislil. Igral je za oba največja slovenska kluba in še marsikateri kolektiv v tujini, nikdar pa ne bo pozabil izkušnje iz belgijskega Oostendeja, kjer je igral dvarkat.

foto: KZS

Pristop Tajfuna s Krko ni bil pravi

“Dobil sem vtis, da so moji soigralci verjeli, da bo tekma podobna, kot so bile prejšnje s Krko. Niso se zavedali, da Krka in Union Olimpija, predvsem Krka, v vseh teh letih osvajanja naslovo zna prestaviti v višjo prestavo. To so naredili na tej tekmi. Prišli so maksimalno pripravljeni in ničesar niso želeli prepustiti naključju, o čemer pričajo minutaže njihovih nosilcev igre,” smo se z izkušenim Gorenjcem sprva spomnili uvodne tekme Lige za prvaka, v kateri je Krka sploh letos premagala njegov Tajfun.

foto: alesfevzer.com

Memi vnesel stabilnost v Olimpijo

Drobnjak, še lani član Uniona Olimpije pod vodstvom Aleša Pipana, je opazil napredek po prihodu novega trenerja Memija Bečirovića: “Olimpija ima letos lepe možnosti, da naslov vrne v Ljubljano, a to govorimo vsako leto, na koncu pa se izkaže drugače. Mislim, da je Memi vnesel stabilnost, postavil stvari na svoje mesto . Fantje so bolj disciplinirani in nihče nima več toliko kredita, kot ga je imel poprej.”

“Imamo dve glavni grožni za nasprotnikov koš – Đorđeja Lelića in Ceolo Clarka. Toda naša prednost je, da nismo odvisni zgolj od njiju dveh. Kvaliteta je, da venomer lahko izstopa drugi. Imamo igralce, ki so sposobni potegniti voz in to nam bo v zadnjem delu sezone koristilo,” pa Drobnjak razkrije največjo prednost varovancev Dejana Mihevca, od katerega je celo leto dni starejši: “Vsak pravi košarkarski poznavalec bo v tej ekipi prepoznal odlično delo trenerja Mihevca. Že s tem, kako uskladi nas starejše z mlajšimi in kako vedno najde pravo peterko, ki deluje kot celota.”

Džikić ga je želel v Krko, a si je premislil

S Tajfunom je imel odprto pogodbo, ki mu je ob boljši ponudbi dovoljevala odhod v drug klub. Kljub temu, da je nekaj povabil prišlo na njegov naslov, se zaradi hčerine operacije za selitev ni odločil. Nekaj dni pred iztekom prestopnega roka pa je sledil klic Aleksandra Džikića. Želel ga je v Krki, še tretjič v njegovi karieri in Dragiša je skorajda že pristal, nato pa se je vse skupaj obrnilo.

foto: abaliga.com

“Načeloma sem se že dogovoril, da odidem v Novo mesto. Nisem želel le spakirati in oditi iz Šentjurja, saj so bili do mene zelo korektni, predvsem trener Mihevc, s katerim sva razvila poseben odnos. Dejal sem jim, da nisem še povsem odločen, da pa bom razmislil, v kolikor se potrudijo, da me zadržijo. Še isti dan smo se usedli z direktorjem kluba in našli skupni jezik.”

Po skoraj 19-ih letih kariere, v kateri je nastopal za Triglav, dvakrat Krko, Slovan, trikrat Union Olimpijo, dvakrat Turow, Albo, Napoli in dvakrat Oostende, mu še ni zmanjkalo volje. Vztrajal bo, dokler bo našel klub, ki ga bo hotel v svojih vrstah: “Če bo zdravje služilo, imam željo še vedno veliko. Mislim, da mlajšim lahko veliko dam – ne samo glede športa, temveč tudi življenja izven njega. Jaz tega v svojem okolju recimo nisem imel. Poleg tega se bo moral najti nekdo, ki me bo želel, saj če ponudb ni, se moraš sprijazniti s tem, da si najbrž pri koncu.”

foto: Telenet Oostende

V Belgiji je bilo poskrbljeno za vse

Drobnjak je prisostvoval praktično vsem največjim dosežkom novomeške Krke – z njo je osvojil prvi naslov državnega prvaka, igral v finalu predhodnika Eurocupa in osvojil pokal Eurochallenge. Tudi z Unionom Olimpijo je osvajal naslove, v najlepšem spominu pa mu bo ostala belgijska izkušnja pri Oostendeju. Zanimivo, ravno to mesto je gostilo zaključni turnir Eurochallengea, ki so ga Dolenjci presenetljivo osvojili leta 2011.

“Novo mesto je bilo v mojem življenju vedno nekaj posebnega, Union Olimpijo pa sem kot otrok vselej imel za cilj, kjer bi si nekoč pa zares želel igrati. Če bi sodil po sami košarki in življenju izven nje, bi najverjetneje izpostavil obdobje, ki sem ga preživel v Oostendeju. Gre za enega najtrofejnejših klubov v Belgiji z evropskimi ambicijami. Tam je res za vse poskrbljeno, ti le oddelaš svoj del, zaradi katerega so te pripeljali v kolektiv. Ko to spoznaš si rečeš, da bi v profesionalnem športu zadeve povsod morale tako delovati, a temu žal ni tako.”