Dragiša Drobnjak: z zdravo pametjo in knjigo na vlak do Rogaške, kjer uživa v košarki in vzdušju

Dragiša Drobnjak. Mož, ki traja. Kamor pride, pusti pečat. Če bi bil časopisni zapis, bi zmanjkalo prostora za klube in uspehe, ki jih je zabeležil. Danes ima 39 let in je pomemben člen ekipe Rogaške, ki je „popila“ v 1. in 2. krogu oba kluba, ki igrata na pogon piva.

Dragiša umirjeno s svojo zdravo pametjo in preudarnostjo krmari ekipo. Ne prvič. Zadnje pa v košarki še ni rekel. V pogovoru ta ni skrival spoštovanja in hvaležnosti do kruha, ki mu ga režejo v Rogaški Slatini. Priznal je, da ga mika trenersko delo. Pri tem ni dvoma – vzor mu je Sašo Filipovski.

Drole, tako ga kličejo prijatelji, je bil šestkrat državni prvak Slovenije (2000, 2003, 2005, 2006, 2011, 2015) – trikrat s Krko, dvakrat z Olimpijo, enkrat s Tajfunom. V dresu Oostendeja se je veselil dveh naslovov v Belgiji, kjer je bil tudi pokalni prvak – pokal je osvojil tudi z Olimpijo (2005, 2006), superpokala se je veselil tudi v Sloveniji (2015).

Čestitke za suveren uvod v Ligo za prvaka!
„Upam, da smo se začeli dvigovati. Padli smo v malo krizo. To se zgodi vsakemu – ne le pri nas, ampak tudi v Ligi NBA in Evroligi. Nihče ne zmore celo sezono igrati na zelo visoki ravni. Imaš vzpone in padce, ekipno in individualno. Odvisno pa je, kako se tega rešiš in iz te krize izkoplješ. Mislim, da smo na dobri poti.“

In dodaja:
„Igrali smo proti ekipama, ki sta v prvem delu pokazale precej kvalitete. O Olimpiji ni treba izgubljari besed – vsako leto sestavijo dobro ekipo, letos pa se jim vidi, da so igrali na treh frontah. Sta pa zmagi proti Zlatorogu in Olimpiji lepi.“

Kje je skrivnosti uspeha?
„Mi smo prvotni cilj resda dosegli – prišli smo v ligo za prvaka. A sem pred prvo tekmo te lige v Laškem zbral soigralce in jim povedal, da se play off res začne čez mesec dni. A jim istočasno položil na srce: da mi že zdaj prestavimo v glavi na play off, saj je vsaka tekma v tej ligi tega ranga. S takim pristopom smo šli v tekmo, predvsem pa sem v ekipi odkril energijo, ki jo rabiš. Upam, da se še naprej dvigujemo. Šteje energija, ki jo prineseš, ne pa 20, 30 točk. Tako energijo imajo ekipe, ki osvajajo prvenstva.“

Se ne more zgoditi, da bi vaši ekipi zrasla prevelika krila?
„Večkrat se zgodi, da se ekipa po taki zmagi zadovolji. To se ne sme zgoditi! To se dogaja malim ekipam. Mi nismo naredili še nič. Zmagali smo dvakrat. Nimamo razloga, da bi se nas zdaj kar vsi bali. Treba je delati dalje, kjer daje vsak od sebe vse. Po zmagi se lahko veseliš par minut, potem je to preteklost. Misliti je treba na jutri, ne pa spati na lovorikah.“

Je morda ta zgodba v Rogaški podobna tisti šampionski v Tajfunu?
„Ne. Takrat je bil Tajfun outsider. Sezono prej se je tudi s tujo pomočjo rešil izpada. V novi sezoni smo zmagovali, a nismo dobili priznanja na košarkarski sceni. Za Rogaško pa se ve, da je zvezda stalnica v ligi za prvaka in da se tu igra dobra košarka, vzdušje na tribunah pa je izjemno.“

Ko sva ravno pri Tajfunu – vas je presenetilo, da je vaš nekdanji trener Dejan Mihevc predčasno končal epizodo na klopi Krke?
„Me ne preseneča. Poznam situacijo v Krki. Vedel sem, da se ne bo dobro končalo. Pa saj je povsod isto – ko ni rezultata, se menja trener. Še posebej pa pri Krki, ki ima po imenih, tako trdim še danes, najmočnejšo zasedbo v ligi. Uprava Krke je morala ukrepati. Tako je pač trenersko delo – na trenutke zelo nehvaležno in zahtevno.“

Za vami je bogata kariera, a še vedno trajate in kljubujete.
„Vesel sem, ker sem pristal v Rogaški, kjer so me pričakali izjemni pogoji. Poskrbljeno je za dvorano in fitnes. Igralci imamo urejeno prehrano, kar sicer ni več praksa po Evropi. Naša edina naloga je, da se koncentriramo na trening in tam dajemo vse od sebe. V KK Rogaška se resnično trudijo okoli vsega. V danih razmerah, ki niso ravno naklonjene športu in košarki, je Rogaška res svetla točka.“

Bivate v Rogaški? Se tja vozite z vlakom in prebirate knjige?
„Vse, kar ste povedali. Večino časa sem tu, sicer pa potujeva skupaj z Miho Fonom. Tudi na vlak se odpravim. Takrat napoči čas za moj strast iz šolskih dni: rad berem knjige.“

Se zgodi, da kak trening preskočite?
„Prej sem pozabil povedati – s trenerjem Damjanom Novakovičem sva se super ujela. Vidi se, da je nekdanji košarkar. Jasno mu je, da imam družino. Povedal mi je, da lahko dobim kdaj tudi prosto, če potrebujem. A celo življenje sem v ritmu. Rabim dvorano. Vedno sem delal za druge in ekipo. Zato moram biti z moštvom! „

Prej sva že začela o trenerskem poklicu. Vas vleče v tem vode?
„Da. Mika me, da bi bil trener. Zadnjih deset let preučujem njihovo delo in gojim do tega veliko spoštovanje. Mnogi mi pravijo, da bi bil tudi sam dobe trener. Edini minus pa vidim v tem, da bi hotel biti popoln, saj se ne bi mogel zadovoljiti s povprečjem. To bi terjalo celega človeka – 24 ur na dan, sedem dni v tednu. To sem spoznal in videl pri Sašu Filipovskemu, ki je najboljši slovenski trener, in med najboljšimi v regiji! Pri igralcih je tako: prideš, odigraš, greš in si z družino ali pa s svojimi hobiji. Ko pa je treninga konec, trener že načrtuje novega, po tekmi sledijo analize itd… Kot sem rekel – trpelo bi privatno življenje, ki je že v času moje kariere podrejeno meni.“

Tu se Dragiša še posebej razgovori:
„Vedno bom hvaležen svoji ženi, ki se je povsem podredila moji karieri. Tudi otroke je tako usmerila – jedli smo in počivali takrat, ko je bilo meni po godu. Vedelo se je, kdaj oči spi – takrat ni bilo vriskanja in igranja po stanovanju. Če gre za ženo trenerja, je njen še desetkrat težje, kot pa če je žena vrhunskega športnika. Delo trenerja me mika, a to je odločitev, ki je ne morem sprejeti sam čez noč in brez žene.“

Boste še igrali?
„Bom! Dokler me bodo hoteli v ekipi, se ne bom upokojil. Precej pa ne dokler sledim tem mulcem na parketu. Ko bom prepočasen v obrambi, potem bom končal.“

Kdo bo državni prvak?
„Ne želim biti prepotenten. Krka ima na papirju najboljšo ekipo, a jo je Olimpija v finalu pokal zasluženo porazila. A še vedno pravim – v končnici bi lahko do izraza prišla daljša Krkina klop. A ne bi tu končal pri favoritih. Že pred dvema letoma sem trdil, da je liga zelo izenačena – danes so se ostali klubi še bolj približali obema ABA ligašema. Zanimiva zgodba so Hopsi, pri katerih se vidi, da imajo super kemijo. To mi je potrdil tudi Ivan Držić. Laščani igrajo le s šestimi, sedmimi igralci. Vprašanje je, kako dolgo bodo zdržali.“