Detroit Pistons – največji zmagovalci letošnjega prestopnega obdobja
Detroit Pistonsi so veliki zmagovalci letošnjega prestopnega obdobja v Ligi NBA. Da, seveda lahko govorimo tudi o Cleveland Cavaliersih, ki so v Channingu Fryeju dobili odličnega strelca iz razdalje, in ob tem uspeli prihraniti deset milijonov dolarjev, ali pa o Los Angeles Clippersih, ki so v Jeffu Greenu dobili odličnega krilnega košarkarja, toda Detroit je z le nekaj premišljenimi potezami uspel dodobra premešati razporeditev moči v vzhodni konferenci.
To seveda ne bo vidno čisto takoj. Detroit ima trenutno 27 zmag in ravno toliko porazov, zaseda pa četrto mesto v izjemno močni centralni diviziji. Pred njimi so Cleveland Cavaliersi, Indiana Pacersi in Chicago Bullsi. Vidite, kako močna divizija je to? Cleveland igra v skladu s pričakovanju, Indiana po zaslugi Paula Georgea, ki se je odlično vrnil po poškodbi, koraka proti končnici, Chicago pa čaka na vrnitev Jimmyja Butlerja in Nikole Mirotića, zaenkrat pa so v prostem padu.
V vsej tej zmedi, je uspelo vodilnim v Detroit Pistonsih sestaviti odlično mlado moštvo, ki se ta trenutek verjetno še ne more kosati z ostalimi najmočnejšimi ekipami Vzhoda. Toda v bližnji prihodnosti, ko igralci še nekoliko dozorijo, znajo naskakovati sam vrh lestvice vzhodne konference, morda tudi Lige NBA.
Najstarejši igralec udarne peterke Detroita – vsaj potencialne udarne peterke, glede na to, da v novi obliki še niso odigrali niti ene same tekme – je Marcus Morris, ki je star le 26 let. Najmlajši? Center Andre Drummond, najboljši skakalec lige, s povprečjem 14,9 točk na tekmo. Ob tem Dre dosega še 17,0 točk na tekmo, njegov razvoj v prihodnjih letih pa bo zelo pomemben za celotno moštvo. Znano je namreč, da centri, vsaj igralsko gledano, dozorijo nekoliko pozneje, kot vsi ostali igralci. In če imaš v svojih rokah igralca, ki že zdaj v povprečju dosega praktično 20 točk in 15 skokov, zamislite si, kaj vse lahko iz njega šele ustvariš, sploh če z njim ravnaš pravilno in ga dobro usmerjaš.
Zanimiva bi bila primerjava zdajšnje peterke Detroita s tisto iz leta 2004, ko so Bati nazadnje osvojili naslov NBA prvaka. Na mestu organizatorja je bil takrat Chauncey Billups, ki je tudi postal najkoristnejši igralec finalne serije. Zdaj je tu Reggie Jackson, ki je sicer daleč od nivoja igralca tipa Billups, toda tudi Billups je bil leta 2004 nekoliko starejši, kot je zdaj Jackson. Dvojka je v zdajšnjih Pistonsih Kentavious Caldwell-Pope, igralec, ki velja za izjemno nevarnega strelca, sploh, ko se razigra. V tej sezoni tega še ni pokazal, a kljub vsemu dosega 14,6 točk na tekmo, ob dobrem, 42,1-odstotnem metu iz igre. Ob osvojitvi naslova je bil na mestu branilca-strelca Richard Hamilton, eden izmed najboljših igralcev pri gibanju brez žoge, ki je bil najboljši strelec Detroit Pistonsov v tistem času. V šampionskem letu je dosegal 17,6 točk na tekmo, iz igre pa metal 45,5-odstotno. Hamilton je bil takrat znan po svojem neverjetnem občutku za gibanje brez žoge, saj je lahko z le malo driblingi in veliko teka ustvaril priložnost tako zase, kot tudi za svojega soigralca. Oba sta torej odlična strelca iz igre in rojena za doseganje košev.
Tudi na položaju centra je stvar podobna, razlika je le v višini. Ben Wallace je v tistem času veljal za strah in trepet raket širom Lige NBA. Znan je bil po svoji igri v obrambi in požrtvovalnosti pri skoku v napadu in obrambi, to pa mu je prineslo kar štiri nagrade za najboljšega obrambnega igralca v ligi. Zdaj imajo Pistonsi v svojih vrstah Drummonda, ki je veliko bolj napadalno talentiran igralec, kot Wallace, poleg tega pa je tudi veliko višji, kot Big Ben. Podobna sta si v občutku za skok in blokado, ter seveda v odstotku zadetih prostih metov. Tudi položaj krila imajo Bati odlično zapolnjen, tu je Morris, ki lahko igra tako v obrambi, kot tudi v napadu, saj zna zadeti koš, ko ga ekipa najbolj potrebuje. Pred 12 leti je bil na tem igralnem položaju Tayshuan Prince, izvrsten obrambni igralec, ki je s svojimi dolgimi rokami mnogim igralcem po ligi povzročal nočne more. Tudi on je znal doseči koš, ko je bilo to najbolj potrebno.
Zdaj pa še najpomembnejša podobnost.
Leta 2004 je Joeu Dumarsu, generalnemu managerju Detroit Pistonsov, uspel neverjeten veliki met, ko je v Detroit iz Portland Trail Blazersov pripeljal Rasheeda Wallacea. Ta je že takrat veljal za enega izmed najbolj talentiranih igralcev v ligi, ki bi zagotovo kariero lahko zaključil kot eden najboljši igralcev vseh časov, a ga je pri tem ovirala njegova osebnost.
S prihodom Wallacea so Pistonsi postali šampionska ekipa, ki je naslednjih nekaj let tvorila vrh Lige NBA.
V torek so Bati v Orlando Magice poslali Brandona Jenningsa in Ersana Ilyasovo, v zameno pa dobili Tobiasa Harrisa. Harris je zelo podoben tip igralca, kot Wallace, seveda z izjemo tega, da je precej manj talentiran, kot je bil to Sheed. Ta se je že v svojih prvih sezonah predstavil kot prototip krilnega centra, ki je lahko škodo povzročil v raketi in izven trojke. Enako zdaj vodilni v Detroitu pričakujejo od Harrisa, ob misli na to, da bo igra slonela na Drummondu. Harris bo moral prevzeti odgovornost, ko se mu bo ta ponudila, hkrati pa nuditi podporo vsem ostalim soigralcem, še posebej Drummondu, pod obema košema. Harris ne slovi kot izjemen obrambni igralec, toda prav Detroit je mesto, kjer to lahko spremeni.
https://twitter.com/DetroitPistons/status/700407812745093122
Leta 2004 so igralci, ki so takrat tvorili jedro moštva Detroit Pistonsov, veljali za odpadnike, ki si jih noben ni želel v svoji ekipi. Ko so se odpadniki združili v Detroitu, so šokirali svet. Dvanajst let pozneje, imajo mladi Pistonsi priložnost, da to znova naredijo. Ne v tej sezoni, v prihodnjih pa zagotovo.