Charles Barkley za svoj uspeh hvaležen Mosesu Maloneu

»Debel in len si.« To so bile besede, ki jih je legendarni, na žalost prekmalu preminuli Moses Malone, namenil Charlesu Barkleyu, ko ga je ta vprašal, zakaj na parketu ne prebije več časa.

Barkley je v Ligo NBA vstopil kot peti izbor NBA nabora leta 1984, toda prišel je v ekipo, polno veteranov, ki niso imeli časa čakati, da se mladenič razvije v odličnega igralca. Sploh pa ne, glede na Barkleyjov odnos do košarke. Ko je prišel v Philadelphio je mislil, da bo takoj postal glavna zvezda mesta in hkrati Lige NBA. Toda realnost je bila daleč od pričakovanj.

»Na začetku kariere mi je bilo zelo težko,« je priznal Barkley. Na priprave je prišel težak skoraj 135 kilogramov. In čeprav se je mnogim v organizaciji Philadelphie 76ersov, še posebej trenerju, Billyju Cunninghamu, zdel Barkleyjev vzdevek (»Round Mound of Rebound« oziroma »Okrogel kupček skokov«) zabaven, pa Barkley na prvih tekmah sezone, ni dobival veliko priložnosti.

Mladi zvezdnik se je za nasvet obrnil k legendarnemu veteranu, Mosesu Maloneu.

»Mosesa sem potegnil na stran, in ga vprašal: ‘Zakaj ne igram več?’,« je povedal Barkley. Malone se je obrnil k njemu, ga pogledal od stopal od glave, in rekel: »Zato, ker si debel in len. Košarke ne moreš igrati, če nisi v dobri formi.«

Malone je novincu naročil, da mora izgubiti pet kilogramov, in da naj se z njim dobi naslednji dan, pred ekipnim treningom. Igralca sta začela trenirati skupaj vsak dan, tako pred, kot tudi po treningih. Barkley je le v enem tednu izgubil sedem kilogramov, in takoj opazil razliko v svoji telesni pripravljenosti.

»Začel sem igrati več,« pove Barkley. »Potem mi Moses reče: ‘Izgubi še pet kilogramov.’ Tako sem tehtal 125 kilogramov in bil blizu tega, da se prebijem v začetno peterko. Moses mi je znova naročil: ‘Še pet kilogramov.’ Z mano je bil zadovoljen šele, ko sem tehtal 115 kilogramov.«

Barkley je v začetni peterki začel zadnjih 60 tekem svoje prve sezone v Ligi NBA in v povprečju dosegal 14 točk in osem skokov na tekmo, izbran pa je bil tudi v najboljšo peterko novincev.

»Kot radi rečejo, ostalo je zgodovina,« z nasmehom pove Barkley.

»Moses ni nikoli nikomur povedal, kaj je napravil zame. Veliko igralcev bi se, ko bi videli nekoga, ki so mu pomagali, začeli hvaliti, kako so oni razlog za njegov uspeh,« z izbranimi besedami o nekdanjem soigralcu govori Barkley. »Toda Moses tega ni počel. Nobenemu ni nikoli povedal za naju. In to je najboljši del vsega skupaj.«

Malone se je upokojil leta 1995. Vsakič, ko sta se igralca srečala, ga je Barkley pozdravil z: »Zdravo, oče!«

»V petek sem ga videl, na sprejemu igralcev v Hram Slavnih,« se spominja Barkley. »Še enkrat sem se mu zahvalil, da je iz mene napravil tako dobrega igralca. To sem napravil vsakič, ko sva se srečala.«

Dva dni kasneje je Malone umrl. Barkley mu je še v petek rekel: »Se vidiva kmalu.«

Barkley ve, da so mnogi Malonea kritizirali in govorili, da je zelo naporen soigralec. Na vprašanje, ali želi, da bi košarkarski svet, videl Malonea skozi njegove oči, je Barkley odgovoril, da si tega ne želi: »Počaščen sem, da sem ga poznal takšnega, kot je bil v resnici, in ne takšnega, kot naj bi bil. Kot je bil v telovadnici s soigralci, je bil eden izmed najboljših ljudi na svetu. To, da je tako kmalu odšel, me je res pretreslo.«